Stranka je že več let prejemnik določene pravice (socialne subvencije po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ali se po določbah ZUP, katerega podrejeno rabo določa področni zakon, stranka oz. njen skrbnik kot zakoniti zastopnik lahko odpove pravici (npr. do družinske pokojnine), če bi to pomenilo za stranko ugodnejši položaj pri uveljavljanju druge pravice?

Pravice, ki jih upravni organi dodelijo po veljavnih predpisih v upravnem postopku, sodijo v sklop upravno-pravnih razmerij. Slednje pomeni, da se stranki-upravičencu pravica prizna, če je v njegovem interesu, področni zakon zanjo podaja pravno podlago in stranka izpolni s predpisi zahtevane pogoje. Praviloma se pravice, sploh v sklopu obveznih socialnih zavarovanj, opredeli kot upravnopravne tudi zaradi obstoja javnega interesa v razmerjih. To pomeni, da je (tudi) v javnem interesu, da upravičenci koristijo pravice, če zanje izpolnijo zahtevane pogoje (npr. začasno prejemajo socialne subvencije in se tako zagotovi njihovo življenje in delo, kar je v širšem družbenem interesu).

Upravičence za določeno pravico prek določb o stvarni legitimaciji in pogojih za uveljavitev pravice določi področni zakon (tako prejemnike družinskih pokojnin obravnava področni zakon Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 48/22), ki v 4. členu določa značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja. Med drugim ta zakon tudi določa, da so te pravice neodtujljive in osebne, kar pomeni, da jih ni mogoče prenesti, niti podedovati, prav tako pa jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Vendar če ima stranka zakonitega zastopnika, te pravice vendar uveljavlja ta, tako da zahtevke v imenu stranke lahko podaja skrbnik.)

Čeprav področni zakon (npr. tako ZPIZ-2 v 11. členu) določa, da se pravice uveljavljajo po ZUP, pomeni subsidiarna ali podrejena raba ZUP po 3. členu ZUP, da se ta zakon v celoti uporablja za vsa procesna vprašanja, ki jih področni predpis ne uredi drugače ali dopolnilno. Velja, da lex specialis derogat legi generali (glej Jerovšek in Kovač,Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 18). Ker področni zakon določa specialno ureditev, kar vedno velja pri stvarni legitimaciji tako za uveljavljanje kot odpoved neki pravici, pa velja v tem primeru le področni zakon, ZUP (še) ne pride v poštev.

Pri uveljavljanju upravnopravnih pravic se namreč področni predpisi ne uporabljajo alternativno po izbiri stranke. Stranka se tako ne more odpovedati pravici do družinske pokojnine, če je podala zahtevek za njeno uveljavitev ali se je začel postopek v javnem interesu in ji je bila pravica priznana. Raba ZUP tu nima pomena, ker področni zakon določa specialno ureditev, kajti področni predpisi se naj ne bi uporabljali alternativno po izbiri strank, ampak opredelitev javnega interesa in pravnega intersa upravičencev (potreba po pomoči).