Postopek se vodi zoper več strank, ki so v materialni procesni skupnosti (npr. solastniki parcele). Organ izda eno odločbo, v kateri v izreku navede vse stranke in odločbo vroči vsaki od njih posebej. Kdaj je bolje določiti skupnega pooblaščenca (52. člen ZUP določa: organ lahko postavi skupnega pooblaščenca)? Če postavimo skupnega pooblaščenca ali se odločba vroča samo njemu, čeprav ima pravico do pritožbe vsaka stranka posebej (3. odstavek 52. člena ZUP)? Kdo je kršitelj neizvršitve odločbe, če je bil postavljen skupni pooblaščenec - ali le pooblaščenec ali vsaka od strank posebej?

Stranke, ki v upravnem postopku nastopajo v procesni skupnosti (materialni ali formalni), morajo v skladu z ZUP določiti skupnega predstavnika, sicer ga lahko določi organ sam (drugi odstavek 52. člena ZUP). Stranke lahko namesto določitve skupnega predstavnika imenujejo skupnega pooblaščenca, če le-tega ne imenujejo, pa ga organ ne more imenovati sam (drugi odstavek 52. člena ZUP; smiselno isto Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 212 in Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2001, str. 203, tč. 4). Če namreč organ določi skupnega predstavnika, ker ga stranke niso, le-ta obdrži to lastnost toliko časa, dokler stranke ne določijo drugega skupnega predstavnika ali imenujejo skupnega pooblaščenca. Organ torej lahko določi le skupnega predstavnika, ne pa tudi skupnega pooblaščenca (drugače Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 186 in Jerovšek in Kovač, 2010, str. 97). Organ strankam v procesni skupnosti ne more postaviti (skupnega) pooblaščenca, ker ZUP ne pozna obveznega zastopanja po pooblaščencu, razen v primeru razlogov, ki stranki onemogočajo osebno sodelovanje v postopku (stalno prebivanje v tujini - peti odstavek 53. člena ZUP) (Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 215). Zastopanje po pooblaščencu je torej fakultativno, zato se stranke v procesni skupnosti glede na skladnost svojih interesov in glede na druge okoliščine same odločajo, ali ga bodo postavile ali ne.
Skupni predstavnik se od skupnega pooblaščenca razlikuje v tem, da je prvi ena od strank postopka, drugi pa ne. Glede na to je treba pri določanju skupnih predstavnikov in pooblaščencev upoštevati ne le ekonomičnost izvedbe postopka, ampak zaradi morebitnega konflikta interesov tudi varstvo pravic strank. Če stranke uveljavljajo nasprotujoče si zahtevke, jim skupnega predstavnika ni mogoče določiti, saj je očitno, da med njimi obstaja nasprotje interesov. Po mnenju dela teorije skupnega predstavnika ni mogoče določiti tudi v primeru, če organ strankam nalaga istovrstne obveznosti (gl. Androjna, Upravni postopek, 1977, str. 86). Čeprav taka omejitev iz ZUP ne izhaja, menimo, da lahko pride v poštev, kajti tudi v tem primeru so interesi strank lahko različni, zato bi bilo treba načelo ekonomičnosti (14. člen ZUP) podrediti načelu varstva pravic strank (7. člen ZUP).
Če stranke v procesni skupnosti postavijo skupnega pooblaščenca, se dokumenti praviloma vročajo njemu. Lahko se vročajo tudi strankam, a le, če se hkrati vročijo tudi pooblaščencu. Če je dokument vročen skupnemu pooblaščencu, se šteje, da je vročen vsem strankam (tretji in četrti odstavek 88. člena ZUP; Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 310-311). Stranke v procesni skupnosti pa lahko pooblastijo določeno osebo zgolj zato, da se ji vročajo dokumenti zanje - gre za t. i. pooblaščenca za vročitve (89. člen ZUP). Glede načina vročanja in seznanitve z vročenim dokumentom velja enako kot v primeru postavitve (skupnega) pooblaščenca po 88. členu ZUP.

Ker skupni pooblaščenec ni stranka postopka, tudi ne more biti kršitelj obveznosti, ki so strankam naložene v postopku. Podobno velja v primeru postavitve skupnega predstavnika. Subjekt, ki je določen za skupnega predstavnika, je namreč v dvojni vlogi - po eni strani je stranka postopka, po drugi strani pa "naslov za obveščanje" o poteku upravne zadeve, itd. Skupni predstavnik je tako lahko kršitelj obveznosti le kot ena od strank postopka.