V upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, uradna oseba pri stranki odvzame vzorec blaga za izvedensko analizo (npr. vzorec za analizo na škodljiv organizem X). Izvedenec ugotovi odsotnost predvidene škodljive snovi (X), vendar v istem vzorcu pri isti analizi potrdi prisotnosti druge škodljive snovi (npr. organizem Y). Ali je v takšnem primeru možno ukrepati zoper stranko, da se ji naloži določena obveznost (npr. uničenje pošiljke rastlin zaradi prisotnosti Y) glede na to, da je na zapisniku o vzorčenju pri namenu navedeno le testiranje na en škodljiv organizem (X), ki ni bil potrjen, in bi bila tako potrebno izdati sklep o ustavitvi postopka? Kako se na splošno ravna v primerih, ko se na zapisnik navede en namen testiranja, medtem ko se izvedensko analizo zaključi z ugotovitvami, ki niso v skladu z navedenim namenom na zapisniku oz. tega presežejo?

Po začetku upravnega postopka, ki se zaradi varstva javnega interesa uvede po uradni dolžnosti (npr. inšpekcijski postopki, v katerih se zagotavlja, da stranke postopajo skladno z veljavnimi predpisi), kot podfazi sledita ugotovitveni in dokazni postopek. Ugotovitveni postopek se navezuje na dejstva, dokazni pa na izvedbo dokazil o zatrjevanih oz. nakazanih dejstvih, ki jih področna zakonodaja opredeli kot merodajne za odločitev v upravni zadevi. Po temeljnem načelu materialne resnice (8. člen ZUP) je ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki vplivajo na zadevo, nujna pred izdajo odločbe s stopnjo gotovosti, zato morata biti ugotovitveni in dokazni postopek učinkovita (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 153). Dejstva in okoliščine, zbrane v ugotovitvenem postopku, je treba v dokaznem postopku dokazati. Dokazovanje je izvajanje načela materialne resnice, kar pomeni ugotavljanje ali je subjektivno ugotovljeno skladno z resničnim dejanskim stanjem. Dokazi so rezultat izvedbe dokazila (npr. izvedensko poročilo je rezultat dela izvedenca, itd.) (Jerovšek in Kovač, ib., str. 163-164).

Tako je v konkretnem primeru odvzem vzorca blaga za izvedensko analizo del ugotovitvenega in hkrati dokaznega postopka v smislu zavarovanja dokazov (gl. 204. člen ZUP, pri čemer ima zakon, ki ureja inšpekcijski nadzor, še nekaj specialnih določb). Zaradi namena postopka, tj. varstvo javnega interesa na področju, pri tem sam predviden namen odvzema vzorca za izvedensko analizo za organ ni zavezujoč, kolikor metoda analize z vidika verodostojnosti ugotovitev ni nujno vezana na način odvzema vzorca za posamezno škodljivo snov. Kljub temu, da zapisnik o vzorčenju pri namenu vsebuje npr. le navedbo odvzema in testiranja vzorca za pregled morebitne vsebnosti škodljivega enega organizma (X), je upoštevaje področna pravila in ugotovljena dejstva merodajen tudi izvid analize tega istega vzorca, če/ki pokaže ugotovitve o vsebnosti drugega škodljivega organizma (Y). Dokaz je v konkretnem primeru izid analize (o vsebnosti Y) in ne zapisnik o odvzemu vzorca (na vsebnost škodljivega organizma X). Zaradi varstva javnega interesa, materialne resnice in zakonitosti, je torej v postopku treba ukrepati, čeprav uvodoma določen obseg postopka/nadzora ni predvideval še drugega dela (tu Y), kolikor področna zakonodaja tudi za drugo škodljivo snov (Y) predvideva ukrep oz. obveznost stranke. (Drugače bi lahko veljalo, če bi področna zakonodaja določala, da organ izda ob začetku(!) postopka sklep o nadzoru, s katerim se določi in omeji predmet postopka). Temeljno v postopku po uradni dolžnosti je torej varstvo javnega interesa, ki pomeni zagotovitev spoštovanja področne zakonodaje in zavezane stranke veže od trenutka veljave te zakonodaje dalje. V konkretnem primeru bi problem nastal le v primeru, če bi se uspešno izpodbijalo verodostojnost dokaznega postopka z vidika neoporečnosti odvzema vzorca (če so npr. metode za odvzem vzorca za ugotovitev škodljivega organizma X drugačne od metod za odvzem vzorca za ugotovitev škodljivega organizma Y), kar pa pomeni le, da mora obstajati prepričanje o obstoju škodljivega organizma (Y), ne pa da se ga ne bi smelo ugotavljati in nato ukrepati.


Vendar pa je treba v postopku še pred izdajo odločbe, razen če bi šlo za nujne ukrepe v javnem interesu po drugem odstavku 144. člena ZUP, dati stranki možnost na podlagi temeljnega načela zaslišanje stranke (9. člen ZUP in 146. člen ZUP), da se izjavi oz. brani o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na zanjo obremenjujoče ugotovitve.

Organ ukrepa v danem primeru torej tako, da se stranki omogoči obramba njenih interesov (prek obravnave po 194. členu ZUP ali vsaj z možnostjo izjasnitve o rezultatih izvedenske analize na podlagi pisnega poziva z določenim rokom), nato pa z odločbo naloži obveznost (uničenje snovi z Y). Kolikor pa v delu predmeta postopka morda ni bilo ugotovljenih neskladnosti, se v istem aktu s posebno točko izreka preostali del postopka ustavi po 135. členu ZUP (slednje le v primeru, če je mogoče snov ločiti na tisto brez X in Y in tisto, ki ima (le) Y).