Če v upravnem postopku uradna oseba pri stranki za ugotovitev dejstev, od katerih bo po področnem predpisu odvisna odločitev, tj. morebitna naložitev obveznosti stranki v javnem interesu, odvzame vzorec blaga za analizo, stranka pa ima po področni zakonodaji pravico zahtevati kontrolno analizo, ali se mora tedaj avtomatsko odvzeti že takoj dva vzorca snovi?

Katera oseba ima status stranke v postopku in kateri organ npr. znotraj državnega inšpektorata je krajevno pristojen za zadevo, če gre za tek postopka npr. pri osebi A (kot trgovcu in prodajalcu) na lokaciji A, pri čemer ima oseba A sedež v kraju C, ali pri osebi B, ki je dobavitelj snovi osebi A (proizvajalec)?

Dokazi so s potekom časa ali zaradi naravnih zakonitosti ali celo zaradi protipravnega ravnanja strank in tretjih oseb podvrženi spreminjanju ali celo uničenju, zato se morajo zavarovati, če obstaja nevarnost, da bodo pozneje, ko naj bi se uporabili v postopku, uničeni ali spremenjeni (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 176). 204. člen ZUP določa, da se dokazi lahko zavarujejo pred postopkom ali kadarkoli med postopkom, po uradni dolžnosti, na zahtevo stranke ali tistega, ki ima od tega pravno korist.

Načelo ekonomičnosti v 14. členu ZUP narekuje, da je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo in pomeni dolžnost organa, da med več možnimi načini dela uporabi tistega, ki je hitrejši in povzroča manjše stroške (Jerovšek in Kovač, ib., str.63). V konkretnem primeru lahko zaključimo, da uradna oseba na zalogo ne odvzame dveh vzorcev, razen če stranka oz. njen zakoniti predstavnik takoj na kraju to zahteva. V primeru pritožbe oz. zahteve po drugem mnenju se prvotno odvzeti vzorec razdeli na več delov, če pa to ni mogoče, se po našem mnenju opravi naknadni odvzem vzorca. Odvzem dvojnega vzorca bi morda prišel v poštev le, če z vidika ekonomičnosti dvojno zavarovanje ne podraži ali zavleče teka postopka.

Po odvzemu vzorca in začetem upravnem postopku ima stranka po načelu zaslišanja (9. členu ZUP) pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter možnost, da uveljavlja svoje pravice oz. brani svoje koristi in se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka (Jerovšek in Kovač, ib., str. 48). Tako pristojni organ ne sme izdati odločbe, če stranka predhodno nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba (146. člen ZUP), tudi v primeru, da je dejansko stanje nesporno dokazano in ugotovljeno.

V konkretnem primeru je z vidika upravnega postopka glede stvarne legitimacije relevantno le to, da se zaščiti javni interes (npr. zdravje potrošnikov), zato se v dvomu uporabi t.i. materialno sosporništvo, saj je v javnem interesu le, da se stvar odpravi (ne glede na subjekt). Tako se lahko obveznost in izvršba nanašata na oba subjekta, seveda ob predhodni možnosti obrambe v predhodnem postopku (mimogrede - v primeru prekrškovnega prava pa to ne velja zaradi subjektivne odgovornost, ki je odvisna od določil materialnega zakona). Stvarna legitimacija pomeni določeno zvezo ali razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku in jih določa materialni/področni predpis (dilema: trgovec ali proizvajalec) (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 175). Sosporniki so osebe, ki se nahajajo v istem pravnem položaju, bodisi na materialno pravni ravni, bodisi na procesno postopkovni ravni. Iz tega sledi, da se pri materialnem sosporništvu pravice, obveznosti in pravne koristi strank opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Podano je takrat, kadar so stranke glede upravne zadeve, ki je predmet upravnega postopa, v pravni skupnosti (Androjna in Kertševan, ib., str.163).

Krajevno pristojen organ je tako po Zakonu o državni upravi (ZDU-1, Ur. l . RS, št. 113/05 in novele) kot po ZUP upravni organ, pri čemer je državni organ enovit kljub teritorialno razvejani strukturi (območne enote oz. izpostave), razen če področni predpis določa drugače. To pomeni, da je inšpekcijski organ, ki deluje na območju celotne RS, določen državni inšpektorat kot celota, medtem ko posamezne organizacijske enote ali izpostave niso (samostojen) organ, zato je vprašanje, katera uradna oseba iz katere notranje organizacijske enote vodi postopke, stvar interne organizacije omenjenega organa, ne pa vprašanje krajevne pristojnosti.