Področna zakonodaja določa, da v enem postopku nadzorni upravni organ zavezani stranki naloži z odločbo prepoved določenega ravnanja, naknadno pa v drugem postopku na podlagi materialnega prava drug pristojni upravni organ izda odločbo, s katero isti stranki isto ravnanje, ki je bilo predhodno prepovedano, dovoli pod določenimi pogoji (npr. pridelava sadilnega materiala v drevesnici). Obe odločbi postaneta pravnomočni. Kaj v danem položaju velja, prvotna odločba o prepovedi ravnanja stranke ali naknadna odločba o dovolitvi s pogoji, saj kaže, kot da je z različnima odločbama odločeno o istem?

Stvarna pristojnost organa vsebuje pooblastilo določenega organa za opravljanje določenih nalog za katere je bil ustanovljen. Po eni strani daje pravico organu, da opravi nalogo, ki spada v njegovo delovno področje, kar pomeni, da te naloge noben drug organ ne sme opraviti, po drugi strani pa predstavlja dolžnost organa, da opravi nalogo in je ne more odkloniti, če spada v njegovo delovno področje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 128-130).

Pristojnost za odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v upravnih zadevah je določena s predpisi, ki določajo, kateri organ je pooblaščen za odločanje v posameznih upravnih zadevah. Tako stvarno pristojnost za odločanje v upravnih zadevah (prvi odstavek 17. člena ZUP) določajo materialni predpisi/področni zakoni, s katerimi so urejena posamezna upravna področja.

V konkretnem primeru področni zakon, tj. Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (ZZVR-1, Ur. l. RS, št. 62/07 in nasl.), določa, da je v enem postopku en nadzorni organ (npr. inšpektorat) zavezan naložiti stranki odločbo, ki prepoveduje določeno ravnanje, medtem ko je naknadno na podlagi materialnega prava, v drugem postopku, drug organ (npr. ministrstvo), pristojen za izdajo odločbe isti stranki za isto ravnanje (ki je bilo predhodno z odločbo prepovedano), s katero se ravnanje dovoli pod določenimi pogoji.


Gre za dva različna postopka, kar pomeni, da NE gre za ISTO zadevo, ker je v drugem postopku pristojen drug organ in je namen postopka drugačen. Za isto zadevo bi šlo in s tem podlago za odpravo (druge, zadnje) odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP samo, če bi se obakrat odločalo v istem ob nespremenjenem pravnem in dejanskem stanju, tj. s strani istega organa ob isti stranki na isti pravni podlagi (isti določbi istega zakona), istem dejanskem stanu in istem namenu upravnega postopka. Po področnem zakonu pa v teh dveh primerih že izvirno ne gre niti za isto pravno stanje.

V primeru, da gre pri dveh odločbah (različnih izdajateljev) za dejansko vsaj delno isto obveznost oz. pravico stranke (npr. dovolitev ali prepoved sadilnega materiala v drevesnici), pa obvelja v primeru možne kontradiktorne razlage izrekov obeh odločb zadnja odločba, ker upošteva zadnje dejansko stanje. Toda z vidika izvršbe prvotne odločbe o prepovedi določenega ravnanja je potrebno upoštevati, da se ti dve odločbi med seboj ne izključujeta (npr. če stranka nima pogojev po drugi odločbi, je v javnem interesu potrebna izvršba po prvi odločbi).

Torej v konkretnem primeru ne gre za napako pri delu organov, le področni zakon navidezno prekrivajoče določa postopanje organov oz. njihovo stvarno pristojnost, kar pozna več zakonov z različnih upravnih področij. Zato je treba izhajati pri razlagi učinkov izdanih odločb iz elementov (več) upravne(ih) zadev(e).