Kako organ obračuna stroške ter koga bremenijo stroški v primeru, ko gre za upravni postopek uveden po uradni dolžnosti. Kdo krije stroške postopka, če se postopek za stranko konča neugodno (npr. stranko se z odločbo prijavi na drug naslov, ko se to ugotovi na osnovi izjav prič, in stranka zoper katero se je uvedel postopek po uradni dolžnosti ni postopala v skladu z določbami zakona, da bi si v roku sama prijavila novo prebivališče)?

Pravila o tem, kdo bo na koncu postopka nosil stroške upravnega postopka, določajo 113., 114. in 117. člen ZUP. V 115. členu ZUP pa je opredeljeno, kdo predhodno (začasno) trpi stroške v času pred samim koncem postopka (pred izdajo odločbe oziroma sklepa, s katerim se odloči o stroških postopka). Stroške, ki nastanejo posamezni stranki, trpi v vsakem primeru ta ista stranka (ne glede na to, ali je bil postopek začet na njeno zahtevo ali po uradni dolžnosti). Drugače je glede stroškov, ki nastanejo zaradi uvedenega postopka upravnemu organu. Načeloma je določeno, da stroške nosi stranka, ki je začela upravni postopek. V kolikor pa je postopek uveden po uradni dolžnosti, pa stroške organa trpi organ začasno sam, končno pa glede na izid postopka (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 375).

Poleg same pojmovne opredelitve stroškov postopka (in njihove odmejitve od „splošnih stroškov“) je namen 113. člena ZUP predvsem določitev temeljnih pravil o tem, kdo trpi te stroške. Ta pravila so opredeljena v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena. Zakon nalaga upravnemu organu, da pri odločanju, kdo trpi stroške postopka, upošteva predvsem dve okoliščini, in sicer, kdo je zahteval začetek postopka, in okoliščina, v čigavo korist se je začeti postopek končal. Poudariti je potrebno, da v primerih, ko se je upravni postopek začel po uradni dolžnosti (ex offo), je bistvenega pomena okoliščina, ali se je za stranko postopek končal ugodno ali ne (načelo uspeha). Ne glede na izid postopka pa so tako imenovani osebni stroški (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka) vselej v breme stranke (drugi odstavek 113. člena ZUP).

V konkretni situaciji je bila odločitev za stranko neugodna, saj je bilo njeno ravnanje, ki je povzročilo začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti, protipravno. Zato iz navedenega sledi, da gredo stroški v breme stranke, ker se je postopek za stranko končal neugodno (drugi odstavek 113. člena ZUP). Če jih ne poravna v danem roku, se sproži izvršba na denarno obveznost.