Ali je upravni organ v postopku dolžan odločati o stroških izvedencev, ki opravijo izvedensko delo, čeprav izvedenci stroškov upravnemu organu ne priglasijo in to uredijo sami s stranko? Kako odloča organ v primeru, da so stroški priglašeni, ali pri obračunu stroškov uporabi posebno tarifo, ki velja za določen tip strokovnjakov po področnem predpisu oziroma ceniku zbornice teh strokovnjakov ali na podlagi obračuna po pravilniku, izdanem na podlagi ZUP?

Glede posameznih povračil so upravičenci (uradne osebe, priče, izvedenci, tolmači in drugi) v neposrednem pravnem razmerju z organom, ki vodi postopek, nikakor pa ne s tistim, ki jih mora na koncu trpeti (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 264). Iz navedenega torej sledi, da stranka v upravnem postopku, v katerem je bil postavljen izvedenec, praviloma ne more sama z izvedencem urediti zadeve glede njegovih stroškov.

Ob predpostavki, da stranka sama uredi zadevo z izvedencem in s strani izvedenca za to delo ni bilo podanega zahtevka za plačilo opravljene storitve, potem organ ni dolžan odločati o stroških izvedenca, saj ti stroški niso bili priglašeni in se ne obračunavajo, vendar pa tak dogovor vzbuja sum v objektivnost in strokovnost dela izvedenca, kar mora organ ovrednotiti po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Drugi odstavek 119. člena ZUP določa, da je uradna oseba, ki vodi postopek, dolžna izvedenca pri oddaji izvedenskega mnenja (elaborata) opozoriti, na pravico do plačila za opravljeno storitev in ostale nastale stroške. V kolikor izvedenec pri sami oddaji izvedeniškega mnenja te pravice ne uveljavlja, je kasneje naknadno ne more več uveljavljati oziroma to pravico izgubi. Glede teh stroškov upravni organ ne odloča po uradni dolžnosti, temveč le na izrecno zahtevo posamezne priče, tolmača ali izvedenca. Za navedene subjekte velja prekluzivni rok, v katerem morajo podati svojo zahtevo. Slednjo morajo podati najpozneje do konca svojih dejanj v postopku, sicer izgubijo to pravico. Na to obveznost jih je organ dolžan opozoriti (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 381-382).

Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora pri odmeri plačila za opravljene storitve in ostale nastale stroške postopati po drugem odstavku 120. člena ZUP in sicer, da so podrobnejša pravila za izračun in izplačevanje stroškov v postopku opredeljena oziroma konkretizirana v podzakonskem predpisu. ZUP torej zagotavlja zgolj vsebinski normativni okvir, ki ga nato izpolni ustrezni pravilnik ministra (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 383).

V kolikor je bilo izvedeniško mnenje izdelano znotraj upravnega postopka in je izvedenec pravočasno uveljavljal pravico do nadomestila za opravljeno storitev in ostale nastale stroške znotraj tega, takrat uradna oseba za odmero plačila za opravljene storitve postopa po pravilih 120. člena ZUP in sicer po Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05), ki natančneje določa stroške oziroma povračila pričam, izvedencem in tolmačem. Obračunavanje po posebni tarifi, ki velja za določen tip strokovnjakov po področnem predpisu oziroma ceniku zbornice teh strokovnjakov, pa se uporablja le v primerih, ko ta pravilnik ali področni predpis tako izrecno določa.