Kako naj ravna upravni organ, če prejme zahtevek stranke, v katerem ta uveljavlja, kar ji pravni red že priznava (npr. želi spremembo imena iz Kovač v Kopač, toda v vseh uradnih evidencah je že od rojstva zapisana s priimkom Kopač)?

Vsaka zahteva se mora najprej preučiti, ali izpolnjuje procesne predpostavke za uvedbo in tek postopka. Zahteva se zavrže s sklepom, če procesne predpostavke za začetek postopka niso izpolnjene, kot določa 129. člen ZUP (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 147).

V obravnavanem primeru procesne predpostavke niso izpolnjene, zlasti pogoj, kot ga terja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, posredno pa tudi 1. točka iste določbe. Lahko namreč ugotovimo, da:
* zadeva ni upravna zadeva oziroma ni mogoče o njej odločati v upravnem postopku (o istem, kot je že urejeno);
* je o zadevi že bilo pravnomočno odločeno z odločbo, s katero je stranka pridobila pravico (oziroma tako velja posredno, saj se osebi dodeli ime z rojstvom brez posebnega upravnega postopka).

Da o konkretni zadevi ni mogoče odločati v upravnem postopku, izhaja iz naslednjih temeljnih načel ZUP:
* Načelo o prosti presoji dokazov med drugim določa tudi, da uradna oseba lahko dejstva, potrjena v javni listini, podvrže presoji dokazov samo, če dvomi o pristnosti javne listine. V konkretnem primeru pa dvom v pristnost listin oziroma uradnih evidenc ne obstaja.
* Prav tako pa je s tem povezano tudi načelo materialne resnice, v okviru katerega je upravni organ zavezan, da pri ugotavljanju dejstev išče dejansko nedvoumno resnično stanje stvari, na katerega bo uporabil materialni predpis. To pa pomeni, da materialni predpis določa dejstva in okoliščine, ki morajo biti predloženi, da bi stranka lahko uveljavila pravico ali pravno korist. V konkretnem primeru tudi ta pogoj ni izpolnjen.
* Načelo ekonomičnosti postopka pa določa, da upravni organ ne ugotavlja in dokazuje dejstev, ki so splošno znana ali organu znana, in tistih, ki ne utegnejo vplivati na odločitev o zadevi.