Ali organ izda odločbo ali sklep, če mora stranki med postopkom zaračunati stroške analize?

Z odločbo organ meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, s sklepom pa odloči o vprašanjih, ki se tičejo upravnega postopka in o tistih vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo upravnega postopka in se o njih ne odloča z odločbo (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 381 in 431; 226. člen ZUP).
Med stroške postopka sodijo vsi stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (npr. potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.). Gre za tako imenovane posebne stroške, denarne izdatke, ki nastanejo v zvezi z vodenjem upravnega postopka v konkretni upravni zadevi (Grafenauer et al, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 261).

Natančnejša pravila glede zaračunavanja in izplačevanja stroškov vsebuje Pravilnik o stroških v upravnem postopku (pisrs.si) (Ur. l. RS, št. 86/05). V vsakem upravnem postopku, v katerem oziroma v zvezi s katerim nastanejo stroški za stranko ali organ, mora uradna oseba voditi popis stroškov postopka. Popis se lahko vodi kot popis izplačila stroškov ali kot popis vplačanih in izplačanih predujmov in je sestavni del upravne zadeve.


Izvedba analize v okviru upravnega postopka je sestavni del ugotavljanja dejanskega stanja, ki jo opravi izvedenec, če organ presodi, da ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva (prvi odstavek 189. člena ZUP). Strošek analize je torej strošek za opravo izvedenskega dela in posledično strošek upravnega postopka.
O stroških postopka se praviloma odloča tedaj, ko se odloči o upravni zadevi (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 264). Pred izdajo odločbe ali sklepa, s katerim se odloči o stroških postopka (118. člen ZUP), zato vsaka stranka trpi stroške, ki ji nastanejo, poleg tega pa stranka trpi tudi stroške organa, če se je postopek začel na njeno zahtevo (prvi in drugi odstavek 115. člena ZUP).

Če se postopek začne na zahtevo stranke in se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini, npr. za dokazovanje z izvedenci, lahko organ, ki vodi postopek, s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek (t.i. predujem) (tretji odstavek 115. člena ZUP).

Izvedenci morajo zahtevati povračilo stroškov pri oddaji izvedenskega mnenja, sicer to pravico izgubijo, na kar jih mora opozoriti organ. Zahteva mora biti izrecno podana, saj se o teh stroških ne odloča po uradni dolžnosti (Breznik et al, ZUP s komentarjem, 2004, str. 415). Znesek povračil ugotovi organ s posebnim sklepom, s katerim določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku, zoper ta sklep pa je dopustna pritožba (drugi in tretji odstavek 119. člena ZUP). Povračila se izplačajo po dokončnosti sklepa. Če izvedbo dokaza z izvedencem zahteva stranka, predujem oziroma strošek izvedbe dokaza z izvedencem bremeni tisto stranko, ki je zahtevala uvedbo postopka oz. tisto stranko, ki ima močnejši pravni interes za izvedbo dokaza (če ima več strank interes, jih predujem oz. strošek bremeni sorazmerno) (drugi odstavek 115. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 189. člena ZUP).


Odločitev o tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati, je praviloma sestavni del odločitve o upravni zadevi, torej sestavni del izreka odločbe. Ta je lahko ugotovitvene (če stroški postopka niso nastali) ali konstitutivne (če je stranka dolžna plačati/povrniti stroške postopka) ali negatorne (če se zahtevek stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne) ali kombinacija zadnjih dveh odločitev. Če organ o stroških ne odloči v odločbi, mora v njej navesti, da bo o tem izdal poseben sklep (prvi in četrti odstavek 118. člena ZUP ter peti odstavek 213. člena ZUP). Če odločba v izreku ne vsebuje določbe, da bo o stroških izdan poseben sklep, o stroških ne more biti odločeno na ta način (sodba VS SRS št. U 268/84-9). Če pa se postopek konča s sklepom, se o stroških odloči v tem sklepu, ali pa se v njem navede, da bo o stroških izdan poseben sklep (tretji odstavek 118. člena ZUP).

O stroških postopka se torej praviloma odloči po končanem postopku, torej v odločbi ali sklepu, s katerim se postopek konča, izjemoma pa tudi tedaj, ko se postopek sploh ne začne, izvedeno pa je bilo zavarovanje dokazov (peti odstavek 118. člena ZUP in Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 380).


V zvezi s plačilom stroškov izvedbe dokazov z izvedencem velja torej naslednje: pred izvedbo dokaza je mogoče s sklepom zahtevati založitev predujma. Po opravljenem izvedenskem delu se s posebnim sklepom odloči, kdo mora plačati stroške izvedenca, ob koncu postopka pa se o stroških odloči z odločbo ali posebnim sklepom oz. v primeru ustavitve postopka s sklepom ali posebnim sklepom. Ločiti je torej treba odločitev o predhodnem kritju stroškov in končno odločitev o plačilu oz. povračilu stroškov.