Upravni organ je na zahtevo stranke A izdal odločbo o priznanju pravice le tej. Po področnem zakonu pa uveljavlja preko osebe A isto pravico zase še oseba B, tako da je legitimacija osebe B odvisna od priznane pravice A-ju (npr. B lahko uveljavlja status obveznega zdravstvenega zavarovanja kot zavarovana oseba oz. družinski član A-ja, če ima najprej A ustrezen status zavarovanca). Ali naj o pravici osebe B upravni organ odloči z dopolnilno odločbo k odločbi osebe A?

O predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank je treba praviloma v celoti odločiti s popolno odločbo.

Če organ s to odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki niso bila zajeta v že izdani odločbi. Z dopolnilno odločbo se dopolnjuje že izdana odločba o predmetu postopka. Ta se lahko izda, kadar določeno vprašanje, ki je bilo predmet postopka, z izdano odločbo sploh ni bilo rešeno, pa tudi takrat, kadar to vprašanje ni bilo rešeno v celoti. Dopolnilno odločbo izda organ brez novega ugotovitvenega postopka, če je bila zadeva že zadosti obravnavana (prvi in drugi odstavek 220. člena ZUP), sicer pa šele po ugotovitvi za odločbo pomembnih dejstev in okoliščin. Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Zato z dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prej izdane odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih oziroma zahtevkih, ki so bila predmet postopka. Z dopolnilno odločbo tudi ni mogoče v škodo ali korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo v celoti pravnomočno odločeno o predmetu postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 404). Iz navedenega lahko ugotovimo, da v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe.

V danem primeru gre za drugo (upravno) zadevo, saj nosilec pravice sploh ni isti kot predhodno (prim. 129. člen ZUP, ko bi se zahteva v isti zadevi zavrgla, če je bilo o njej že odločeno). Upravni organ mora v zvezi z osebo B odločiti o vprašanjih, ki še niso bila predmet ugotovitvenega postopka (v postopku za A). Bistveno je, da mora v tem primeru upravni organ odločati o pravici druge stranke, za izdajo dopolnilne odločbe pa je pogoj, da se le ta nanaša na isto stranko istega ugotovitvenega postopka. Upravni organ mora torej v tem primeru izdati novo, samostojno odločbo, s katero bo osebi B priznal (ali ne) pravico, čeprav je legitimacija (po 42. členu ZUP, torej določena zveza oz. razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti in pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku) odvisna od priznane iste pravice osebi A (torej če pravica ne bi bila priznana osebi A, je organ ne bi mogel priznati tudi osebi B). Status druge osebe je za odločanje o pravici osebe B ločena pravna celota in predstavlja predhodno vprašanje, ne pa le del iste zadeve (gl. 147. člena ZUP).