Vlagatelj je na pristojni upravni organ naslovil zahtevek za uveljavljanje določene pravice. Pri pregledu vloge je organ ugotovil, da je vlagatelj upravičen do pravice le delno, delno pa je potrebno zahtevo v skladu z določili ZUP zavreči. Na primer zato, ker je o tem že odločilo sodišče s pravnomočno sodbo (npr. eden od staršev uveljavlja otroški dodatek za tri otroke, pri čemer je sodišče že dodelilo to pravico za dva otroka drugemu izmed staršev).

Ali lahko organ še pred izdajo odločbe, nekatere zahtevke zavrže s sklepom, nato pa še izda dopolnilno odločbo o ostalih zahtevkih? Ali lahko organ v istem aktu uporabi sklep in odločbo?

Ali se določbe ZUP glede delne in dopolnilne odločbe uporabljajo tudi za morebitne delne sklepe? Kako se pri tem obravnavajo morebitne procesne kršitve?

Po določbah ZUP izda pristojni upravni organ po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku upravni akt o upravni zadevi, ki je praviloma odločba in predstavlja akt, s katerim organ izvaja svojo oblastno voljo (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str.379). Odločba se izda le ob zaključku postopka na prvi ali drugi stopnji o glavni stvari, o kateri teče postopek. Z njo se odloči o predmetu postopka, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke in se oblikuje upravno-pravno razmerje.
S sklepom pa se odloča o procesnih vprašanjih tj. vprašanjih, ki so v zvezi s postopkom in se izdajo tudi kadar se zahteva stranke zavrže zaradi nepristojnosti, nepopolnosti ali nerazumljivosti ali neizpolnitve procesnih predpostavk (glej 65. člen ZUP, 67. člen ZUP in 129. člen ZUP, po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 180-181).

129. člen ZUP poleg ostalih taksativno naštetih razlogov določa, da organ s sklepom zavrže vlogo v primeru, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njen že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba.

219. člen ZUP določa, da lahko organ izda delno odločbo, le o nekaterih zahtevkih. Delna odločba se lahko izda, če posamezen zahtevek ni odvisen od ostalih zahtevkov, oz. če v zadevi ni nujna skupna odločitev. 220. člen ZUP nadalje opredeljuje institut dopolnilne odločbe o nerešenih vprašanjih, kjer organ lahko vsebinsko odloči o zahtevkih, o katerih v primarni odločitvi ni vsebinsko odločal (za več glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020).

V skladu s 14. členom ZUP, ki govori o tem, da je upravni postopek potrebno voditi hitro in s čim manjšimi stroški se v isti odločbi odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (načelo koncentracije) (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 63). Tako je možna izdaja sklepa o zavrženju in odločbe v enem aktu predvsem iz naslova ekonomičnosti postopka, z namenom čim hitrejšega vodenja postopka. Vendar lahko organ postopa tako, le ko so vsa merodajna dejstva za meritorno odločitev že znana. Gre torej za podoben institut kot pri delni odločbi, le da je po formi potrebno uporabiti sklep. Ni pa dopustno z vidika varstva pravic strank, da bi organ odlašal z izdajo sklepa o zavrženju dela zahteve, ker bi šele izvajal ugotovitveni postopek glede drugega dela zahteve. Isti akt se tako izda, če je dejansko stanje za meritorno odločitev znano oz. razčiščeno razmeroma zgodaj ob vložitvi zahteve.

Tak akt pa mora imeti vse sestavine, ki so značilne tako za odločbo kot sklep, pa tudi le enega izmed obeh tipov odločitev/aktov. V uvodu mora biti denimo posebej navedena določba področnega predpisa (praviloma zakona), ki organu podaja stvarno pristojnost za odločanje o konkretni upravni zadevi (navedeno velja za odločbe in sklepe; pri sklepih se v uvodu ne navaja določba ZUP, npr. 129. člena ZUP za zavrženje prepozne vloge, ker ta organu ne daje (stvarne) pristojnosti, ampak določa pravila za njegovo izdajo, zato se kot taka zapiše le v obrazložitev).

Dalje se uvod in izrek sestavita npr. tako: Organ [...] izdaja [...] naslednja

SKLEP

1. Zahtevek A...., vložen..., za .... se zavrže.

2. Posebni stroški postopka v zvezi z izdajo tega sklepa niso nastali.

'
in ODLOČBO

3. A-ju... se dodeli ...

4. A mora v 30 dneh od vročitve plačati 150 EUR stroškov ....".

'
Na podlagi 214. člena ZUP sledi skupna obrazložitev za oba akta, ki je razdeljena na sklope, tako da se obrazloži vsako točko izreka posamezno, in sicer na način; K 1. točki izreka: organ obrazloži sklep v skladu z 214. členom ZUP in 129. členom ZUP, ter opredeli, zakaj se je del zahtevka s sklepom zavrgel. K 2. točki izreka: organ se opredeli do morebitnih stroškov, nastalih v postopku, ki se nanašajo na sklep. K 3. točki izreka: organ obrazloži odločbo v skladu z 214. členom ZUP, ter opredeli, zakaj se je zahtevku ugodilo, ali se ga je zavrnilo. K 4. točki izreka: organ se opredeli do morebitnih stroškov nastalih v postopku, ki se nanašajo na odločbo. Na koncu akta sledi pouk o pravnem sredstvu (glej 215. člen ZUP), v katerem se poleg vseh ostalih obveznih sestavin navede, da se lahko zoper sklep oziroma odločbo v 15 dneh od vročitve akta vloži pritožba - če pa pravno varstvo zoper en akt različno do drugega, je treba posebej pazljivo to jasno navesti.


Torej je tako v interesu stranke in organa, predvsem z vidika načela ekonomičnosti, da se sklep o zavrženju izda skupaj z meritorno odločitvijo o glavni stvari, če to ne pomeni zamude pri odločanju, čeprav formalnem.

V kolikor gre za sum o napačnem procesnem postopanju organa (sprejet sklep namesto delne odločbe oz. obratno), je za nadzor zadolženo resorno ministrstvo oz. drug pristojen pritožbeni organ. Vseeno je bistvena vsebina akta in ne vrsta akta, predvsem iz vidika, da za tak akt veljajo pravila ZUP in ZUS-1 o odločbi ne glede na obličnost.