Upravni organ je pri nadzoru po področni zakonodaji ugotovil kršitve, ki jih morajo zavezane stranke odpraviti (npr. odstraniti nelegalno odložene komunalne odpadke, plačati uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo, izpolniti inšpekcijski ukrep ureditve nepremičnin zaradi prometne varnosti itd.). Pri tem se pojavlja več primerov:

Lastništvo in s tem status zavezancev je opredeljeno le v deležu (idealni solastnini, npr. vsak izmed štirih solastnikov do 25 %), ne pa tudi razdelno v naravi. Ali se v takšnem primeru, kjer je več zavezancev, odloča z eno odločbo? Kako se deli stroške postopka, kako vodi izvršba?

Kako se postopa, če je lastnina pravno nesporna, oseba A je lastnik ene parcele, oseba B pa druge, toda zaradi nejasne meje v naravi ni jasno, ali je neskladnost na parceli A-ja ali B-ja, s tem pa, kdo je zavezanec za ureditev stanja (npr. parcelne meje niso razvidne z mejniki, vendar pa organ pridobi izris parcele GURS, po katerem je meja razvidna). Kdo je v tem primeru dolžan predlagati ugotovitev dejstev v zvezi z lastništvom nad delom parcele, kjer nastopa neskladnost? Ali se lahko meja v naravi ugotovi z izvedencem geodetom?

Področni predpis določa ukrepanje le, če je lastnik zemljišča, kjer se ugotovi neskladnost, država ali občina. Ali lahko upravni organ odreja ukrepe tudi na področjih, ki niso v celoti javna (npr. gre za solastnino občine in treh zasebnikov)?

Kako postopati, če je lastništvo sporno?

Lastninska pravica kot merilo določitve zavezane stranke je praviloma že element stvarne legitimacije kot procesne predpostavke za uvedbo in tek postopka (prim.42. člen ZUP in 129. člen ZUP). Ko govorimo o postopanju upravnih organov v postopkih po uradni dolžnosti (zaradi varstva javnega interesa), kjer so ugotovljene kršitve, ki jih morajo zavezane stranke odpraviti, se nam z vidika so/lastništva, nejasnih parcelnih mej v naravi oz. spora o lastništvu pojavijo različne situacije, kot že izhaja iz opredeljenega vprašanja. V primerih, ko je nejasen potek meje med dvema zemljiščema, zaradi česar ni mogoče nesporno določiti zavezanca pri izdaji odločbe o ugotovljeni kršitvi, pa gre za sporno dejansko vprašanje, ki ga potrebno rešiti v upravnem postopku z ustreznimi dokaznimi sredstvi. Zato je ključno ločiti, ali gre pri vprašanju lastnine za:

#del pravnega stana legitimacije (kdo je stranka in v kolikšnem deležu) ali
#dejstva (npr. o legi odpadkov), od katerih je odvisna odločitev, tudi glede opredelitve stranke.
V nadaljevanju so opredeljeni dogovori po zgoraj navedenih skupinah vprašanj.

Zavezanci so solastniki zemljišča, na katerem so bile ugotovljene kršitve (npr. odlaganje komunalnih odpadkov).

V danem primeru govorimo o premoženjsko pravnem režimu solastnine. Gre za primere, ko ima več oseb lastninsko pravico na stvari in je izražena v idealnem deležu. To pomeni, da stvar fizično ni razdeljena. Glede na navedeno so vsi solastniki v pravni skupnosti. Kadar v upravni zadevi dvoje ali več strank postavlja istovetne zahtevke ali pa jim organ nalaga istovetne obveznosti, govorimo o sosporništvu, ki je lahko materialno ali formalno (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 181). Bistvo pri sospornikih je, da imajo z vidika ZUP praviloma iste postopkovne pravice in obveznosti. V takem primeru 217. člen ZUP organu omogoča, da v primeru večjega števila določenih oseb (npr. zavezancev), izda za vse skupaj eno odločbo, pri čemer je potrebno poudariti, da morajo biti vse osebe imenovane v izreku odločbe, v obrazložitvi pa morajo biti za vsako posamezno osebo navedeni razlogi, ki se nanašajo nanjo. Tudi z odločbo naložena obveznost je lahko le nedeljena, prav tako je tudi morebitni sklep o izvršbi

Stroški v takšnem upravnem postopku se odmerijo za vsakega solastnika posebej, sorazmerno glede na njegov solastninski delež v pravni skupnosti (tretji odstavek 114. člena ZUP). V kolikor upravni organ izvede tudi prekrškovni postopek, je potrebno poudariti, da je prekrškovna odgovornost subjektivna in vezana na storitev prekrška ter osebno krivdo, zato je pri izdaji odločbe o ugotovljenem prekršku in odgovornosti posameznega solastnika, potrebno izdati ločene odločbe, v katerih se individualno za vsakega solastnika posebej ugotavlja njegova morebitna odgovornost.

Posebej za izvršbo kaže omeniti, da se v praksi največkrat na podlagi ene odločbe o skupni obveznosti npr. treh solastnikov določi s sklepom o izvršbi grožnja z denarno kaznijo (298. člen ZUP). V takem primeru se vodi le en izvršilni postopek, saj so vsi solastniki odgovorni za izpolnitev ene in iste obveznosti. Torej se izda en sklep o izvršbi, ki se glasi enako kot izvršilni naslov na vse solastnike (npr. A, B in C morajo v dodatnem roku do X (datum) izpolniti obveznost Y, sicer morajo plačati kazen v višini 800 EUR). Če v dodatnem roku obveznost še vedno ne bo izpolnjena, organ pošlje ta sklep o izvršbi v denarno izterjavo, tako da davčnemu organu predlaga izvršitev kazni v izvršbi po deležih solastništva (npr. solastniku A se izterja 50 % celotne denarne kazni (50 % od 800 EUR), lastniku B 30 % in še C 20 %). Hkrati organ izda nov sklep o izvršbi, npr. po drugih osebah, a še vedno en sklep na vse solastnike.

Solastnikom ni mogoče postaviti skupnega predstavnika ali zastopnika (52. člen ZUP), ker se pri izvršbi akt nanaša na materialnopravno in ne procesno pravico ali obveznost, (materialnopravni) zavezanci so vsi solastniki, ne le eden za vse, zato se akt (o izvršbi) mora glasiti na vse.

Nejasen potek meje med dvema zemljiščema, zaradi česar ni mogoče nesporno določiti zavezanca pri izdaji odločbe o ugotovljeni kršitvi.

Upravni organ je dolžan na podlagi 8. člena ZUP ugotoviti pravo dejansko stanje. Za določitev meje, ki razmejuje parcelo A-ja in parcelo B-ja, je potrebno angažirati izvedenca geodetske stroke, ki bo upoštevajoč pravila stroke izdelal izvedeniški elaborat, sestavni del katerega bo tudi načrt parcel z vrisano mejo. Bistvena naloga izvedenca bo označiti dejanski potek meje med parcelama, ki je vrisana v zemljiškem katastru oziroma je razvidna iz izrisa parcele GURS. Naloga izvedenca v tem postopku ne bo mejničenje, temveč zgolj demonstracija, kje poteka meja zemljišča v naravi, glede na podatke zemljiškega katastra. V kolikor upravni organ pri svojem odločanju, ki je v javnem interesu oceni, da je potek meje sporen, mora izvedenca postaviti po uradni dolžnosti (190. člen ZUP). Kadar je postopek uveden po uradni dolžnosti (npr. javni interes), v katerem pasivna stranka ni zainteresirana za dokazovanje z izvedencem, stroške izvedenca predhodno krije organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Sam postopek postavitve izvedenca ureja ZUP v 190. in drugih členih.

Upravni organ lahko odreja ukrepe tudi na zemljiščih, ki niso v celoti javna in gre za solastnino javnega in zasebnega prava. Takšno pristojnost od organa terja varstvo javnega interesa. Način izdaje odločbe in položaj lastnikov je enak kot zgoraj.






V kolikor pa je lastništvo sporno (npr. po podatkih zemljiške knjige je lastnik zemljišča oseba rojena leta 1903 in je organ ugotovil, da je oseba že pokojna) in je po področni zakonodaji lastnikom potrebno odrediti nek ukrep (gre npr. za javni interes), pa upravni organ postopka ne more uvesti, ker procesna predpostavka ni izpolnjena (prvi in drugi odstavek 129. člena ZUP, gre torej za vprašanje stvarne legitimacije). Ker pa govorimo o odrejanju ukrepov v javnem interesu, oziroma sprožitev postopka po uradni dolžnosti, je smiselno, da se postopek vendarle uvede, nato pa zaradi rešitve predhodnega vprašanja lastništva skladno s 147. členom ZUP po potrebi prekine. Postopek, ki je bil zaradi rešitve predhodnega vprašanja prekinjen, se nadaljuje, ko postane odločba o predhodno rešenem vprašanju dokončna ali pravnomočna (152. člen ZUP).

Kadar organ odloča o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP), pa menimo, da je potrebno ukrepanje organa in naj ta kar izda odločbo, ki naj se glasi na najbolj verjetnega lastnika oz. zavezanca oz. se najprej določi skrbnik za poseben primer kot zastopnik bodočega oz. naknadno ugotovljenega (novega) lastnika. V kolikor bo morda vprašanje lastništva v sodnem postopku rešeno drugače (drugi lastnik), bo upravni organ, ki je izdal odločbo, tudi uvedel obnovo postopka po četrtem odstavku 260. členu ZUP in izdal odločbo na novega lastnika.