Upravni organ je izdal začasno odločbo. Po končanem postopku bo organ izdal končne odločbe. Ali lahko organ začasno odločbo le delno razveljavi, delno pa ta ostane v veljavi, če je v tem delu odločitev o glavni stvari enaka kot v začasni odločbi, ali je potrebno začasno odločbo v celoti razveljaviti in izdati novo končno odločbo za celotno zadevo?

Praviloma se odločba izda, ko je popolno ugotovljeno in dokazano dejansko stanje, potrebno za aplikacijo prava na konkretne okoliščine primera, pri čemer mora biti stranki tudi dana možnost soudeležbe. Edina izjema od tega pravila je z namenom varstva pravic strank (7. člen ZUP) t.i. začasna ali provizorna odločba, s katero se posamezna vprašanja ali razmerja uredijo pred koncem postopka, če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 614-615). V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna (prvi odstavek 221. člen ZUP).

Začasna odločba velja, dokler ni izdana odločba o upravni zadevi v glavni stvari po končanem postopku. Če se začasno odločbo delno pusti v veljavi, bi to pomenilo, da v tem delu postopek sploh ni končan (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 665). Včasih izdajo začasne odločbe lahko neposredno predvidi poseben zakon. Tako npr. Zakon o davčnem postopku v 83. členu (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in novele) ureja začasno in glavno odločbo, pri čemer je ureditev identična odločbam po ZUP, razen določitve roka za izdajo glavne odločbe, torej eno leto po izdaji začasne odločbe. Če davčni organ tega ne stori, se začasna odločba po tem roku šteje za glavno (glej v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 615).

Izdaja začasne odločbe ne pomeni, da je v zadevi že odločeno, zato mora organ upravni postopek nadaljevati, tudi če je z začasno odločbo sicer odločeno o vsem, o čemer mora biti odločeno v upravni zadevi in bi bila odločitev vsebinsko enaka. Dejanska podlaga za izdajo začasne odločbe se namreč razlikuje od dejanske podlage za izdajo končne odločbe, kar pomeni, da ima stranka pri začasni odločbi manjše možnosti za uspeh pravnega sredstva kot pri končni odločbi. Varovanje strankine pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) torej vedno zahteva izdajo končne odločbe (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 665-666).
V obravnavanem primeru je bila izdana začasna odločba, ki terja obvezno izdajo končne odločbe. Drugačno postopanje bi moralo biti določeno v posebnem zakonu.. S končno odločbo je treba izrecno odločiti o celotnem predmetu postopka in ne le delno, saj v nasprotnem primeru šteje, da v delu, ki ni urejen s končno odločbo, postopek sploh ni bil končan.