V upravni zadevi na zahtevo stranke, kjer sodeluje nasprotna zavezana stranka, je bil izdan sklep o določitvi izvedenca, da ugotovi dejstvo, od katerega je po področnem predpisu odvisna odločitev v zadevi. V sklepu o postavitvi izvedenca so točno navedene postavke, kaj vse je dolžan izvedenec ugotoviti (cenitev oz. vrednost nepremičnine in premičnin), da lahko zaradi celovitosti izvedenskega dela po potrebi izvedenec k izdelavi cenitvenega poročila pritegne tudi izvedence drugih področij, da je cenitev dolžan izdelati v 30. dneh, da mora cenitev temeljiti na določbah področnega predpisa in da stroški cenitve in izdelave izvedenskega mnenja bremenijo stranko. Na izdelano cenitev je stranka podala pripombe in je noče plačati. Upravni organ je ugotovil, da cenitev sicer res ne zajema vsega, kar je bilo navedeno v sklepu, vendar je cenilec opravil cenitev v skladu z določili področne zakonodaje, kar je bistveno v omenjenih postopkih. Stranka se sklicuje tudi na dejstvo, da je izvedenec delo opravljal veliko več časa, kot je bilo določeno v sklepu, da vrednosti ni pravilno ugotovil in da je k sodelovanju povabil podjetje, ki ni sodni izvedenec ter je svoje delo oprl na njihove ugotovitve, ni pa ugovarjala ob izdaji odločbe. Za plačilo sta bila zato posredovana dva računa za izvedeniško delo; eden s strani postavljenega cenilca in eden s strani k sodelovanju povabljenega podjetja. Vendar je kljub navedenim napakam stranka omenjeno cenitev sprejela oziroma je bila na podlagi te cenitve in mnenja izvedenca izdana odločba, zoper katero stranka ni vložila pritožbe in je pravnomočna. Ali je na osnovi napak, ki jih je v zvezi z delom cenilca navedla stranka, le-ta upravičen do povračila stroškov oziroma do izplačila celotne vrednosti računa? Ker je cenilec nekaj dni po izstavitvi računa umrl, uveljavlja sedaj stroške njegova hči. Kako naj ravna upravni organ v tem primeru, katere zahtevke in ugovore naj prizna in ali mora hči izkazati upravičenost s sklepom o dedovanju?

Izvedenec je oseba, ki ima posebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi upravni postopek ne razpolaga, potrebno pa je za ugotovitev ali za presojo kakega dejstva, ki je pomembno za razrešitev upravne zadeve (189. člen ZUP). Dokazovanje z izvedencem odredi uradna oseba, ki vodi postopke, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, če sodi, da je to potrebno. Pri tem mora upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, ki narekuje, da je postopek treba voditi s čim manjšimi stroški (14. člen ZUP). Ker dokazovanje z izvedencem lahko pomeni relativno velik del stroškov postopka, so z 113. členom ZUP in 114. členom ZUP določena posebna pravila glede tega, kdo nosi stroške dokazovanja z izvedencem še pred odločitvijo o sami zadevi in s tem povezano odločitvijo o tem, kdo nosi stroške upravnega postopka. Tako strošek izvedbe dokaza z izvedencem bremeni tisto stranko, ki ima močnejši pravni interes za izvedbo dokaza oziroma stranko, ki je zahtevala uvedbo postopka. 190. člen ZUP določa, da mora organ o določitvi izvedenca izdati pisni sklep, v katerem se opredeli naloge izvedenca in določi rok za njihovo izvedbo.

Glede stroškov za izvedenca velja, da mu pripada obračun stroškov oz. nagrada po ZUP, vendar mora organ preveriti, ali je izvedenec opravil naloženo delo, njegov obseg in višino izstavljenega računa. Stroški za izvedence so namreč posebni stroški organa. Izvedencem, ki sodelujejo v postopku pripada povračilo izdatkov, ki so jih imeli v zvezi z izvedenskim delom. O stroških izvedenskega dela (povračilih) odloči organ praviloma! s posebnim sklepom, izdanim še pred odločitvijo o glavni stvari, v katerem ugotovi, ali je izvedenec upravičen do povračila in v kakšni višini (119. člen ZUP). Kolikor ugotovi, da izstavljen račun ne ustreza opravljenemu delu, mu prizna le povračilo dejansko opravljenega dela, in to na način in v višini, kot določa Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05). Sklep, s katerim se odloči o povračilu se vroči vsem udeležencem v postopku. Zoper sklep je priznana pravica do pritožbe, zato se izplačilo stroškov in plačila za opravljeno storitev opravi po dokončnosti sklepa. Ker pritožba zoper sklep praviloma ne zadrži izvršitve, je umestno, da tedaj organ v skladu s petim odstavkom 258. člena ZUP določi, da pritožba zadrži izvršitev. V nasprotnem bi bil izvedenec upravičen do izplačila že z vročitvijo sklepa, kar pa glede pravico do pritožbe ni smiselno, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi zaradi pozitivno rešene pritožbe ostalih udeležencev, ki so izpodbijali znesek, moral vračati neupravičeno izplačilo. Plačilo stroškov izvedenskega dela na račun izvedenca vedno opravi stvarno pristojen organ (ne stranke oziroma drugi udeleženci), saj v tej fazi postopka še ni mogoče ugotoviti, kdo je zavezanec za plačilo, poleg tega pa je izvedenec izključno v pravnem razmerju z organom in ne drugimi udeleženci. Ob zaključku postopka o glavni stvari oziroma kasneje na podlagi rezervacijske klavzule, ko so priglašeni vsi stroški (oziroma so vmesni sklepi izvršljivi), organ opravi obračun stroškov in ugotovi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Kolikor je bil med postopkom vplačan predujem, se ugotovi, ali je predujem zadostoval za pokritje stroškov ali pa mora zavezanec plačati še dodatne stroške.

V danem primeru pa je odprtih več vprašanj, saj je ključno vprašanje, ali je organ že izdal odločbo o glavni stvari, kajti sklep po 119. členu ZUP se izda le med postopkom, odločitev o "poračunu" pa v odločbi ali ob rezervacijski klavzuli z naknadnim sklepom. Če organ ni obračunal stroškov izvedenca v smislu ugotovitve njegove upravičenosti in višine povračila še pred zaključkom postopka, sedaj pride v poštev samo še HKRATNI obračun tako pravice do povračila stroškov kot zaveze za plačilo in ob že izdani odločbi tudi samo še ob kumulativnem pogoju rezervacijske klavzule o stroškovnem sklepu v odločbi. Tak hkratni obračun je skupna odločitev, saj vsebuje najprej obračun priznanih stroškov izvedencu/om in posebej točko o tem, kdo in kdaj in koliko stroškov plača. Dokler ni izvršljiv oz. dokončen prvi del izreka (o tem, koliko stroškov se izvedencu/om sploh prizna kot breme plačila organa), naj ne postane izvršljiv drugi del (o povračilu zavezanca organu), da ne bo potrebnih naknadnih poračunov, zato predlagamo rok plačila zavezane stranke organu z vezanostjo na npr. 30 dni od dokončnosti prve točke izreka istega sklepa o samem ne/priznanju stroškov, ki jih uveljavlja izvedenec (oz. hči oz. pogodbenik). Poudarjamo pa, da je organ dolžan prevzeti odgovornosti, da sam preuči, sploh ob že vloženih ugovorih, kateri stroški so in kateri niso utemeljeni po ZUP in Pravilniku, ne pa da z odločitvijo zgolj prizna vse uveljavljane stroške in prepusti izpodbijanju odločitve zavezani stranki.

V obravnavanem primeru je organ v sklepu o postavitvi izvedenca tega izrecno pooblastil, da pritegne k delu tudi druge izvedence, zato je upravičena tudi zahteva pogodbenega podjetja postavljenega izvedenca. Vendar menimo, da gre pri tem za civilno razmerje med postavljenim izvedencem in pogodbenim podjetjem, tako da mora stroške pogodbenika uveljavljati izvedenec v razmerju do organa, pogodbenik pa neposredno od izvedenca. Organ torej obračunava stroške pogodbenega podjetja le, če jih uveljavlja od organa postavljeni izvedenec.

Ker je postavljeni izvedenec med postopkom umrl, pa gre pri izplačilu stroškov in plačila za že opravljeno njegovo osebno delo za dedljivo pravico (premoženjske pravice), ima pravico do uveljavljanja povračila stroškov in plačila dedič izvedenca, kot ga določi zapuščinsko sodišče. Če dediči še niso določeni, se postopek prekine do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, analogno določbam 50. člena ZUP in 153. člena ZUP.