Upravni organ je prejel prijavo o kršitvah. Izvedel je ogled in ugotovil, da gre za ogrožanje varnosti in zdravja ljudi (npr. odtekanje fekalne vode iz greznic), vendar pa ima zavezana stranka za ta objekt (greznico) ustrezno dovoljenje, medtem ko področna zakonodaja zahteva posebno ureditev v prihodnjih letih, šele leta 2015 ali 2017 (t. i. malih komunalnih čistilnih naprav), pa tudi inšpektorjev ne pooblašča za ukrepanje v tem delu. Kako lahko inšpektor oz. organ ukrepa, saj ocenjuje, da je ukrepanje v javnem interesu potrebno?

Javni interes je opredeljen kot v veljavnem predpisu določeno ravnanje ali prepovedi oseb, ki zasleduje skupno družbeno korist. Če področna zakonodaja ne daje podlage za ukrepanje inšpektorjev niti ne zapoveduje dolžnega ravnanja naslovnikov norm (prej kot leta 2015), torej glede na obstoječe nadstandardno ureditev področja (še) ni v javnem interesu, ne glede na morebitno presojo dejanske spornosti (npr. za zdravje ljudi). Res ZUP v 144. členu ZUP določa ukrepanje organa, če gre za ogrožanje določenih dobrin, ki sodijo v pojem javnega interesa (življenje in zdravje ljudi, javni red in mir, javna varnost, premoženje večje vrednosti), vendar ZUP ne moremo tolmačiti v neposrednem nasprotju s področnimi predpisi, ki zatečeno stanje (še) dopuščajo. Normodajalec je očitno presodil, da nevarnost za zdravje ljudi ni pereča in da je možno prehodno obdobje. Organ ugotavlja in presoja javni interes torej le v mejah zakona in drugih predpisov, temelječih na zakonu, kjer je pojasnjen javni interes. Če pa temu ne bi bilo tako, mora organ iz smisla, ki izhaja iz zakona in drugih na zakonu temelječih predpisov, ugotoviti, kaj je treba v konkretnem primeru šteti za javni interes (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 93).

Naloga organa pa je, da pri odločanju v upravnem postopku reši navzkrižje med javnim in zasebnim interesom, pri čemer mora gledati, da pravice, ki jih uveljavljajo stranke, niso v nasprotju z javnim interesom. Na javni interes mora organ gledati po uradni dolžnosti ob uvedbi postopka in ves čas med postopkom, zlasti še pri odločanju o upravni zadevi. Brž ko ugotovi ali izve, da je treba glede na dejansko stanje za varstvo javne koristi uvesti upravni postopek, mora to storiti po uradoma (126. člen ZUP), seveda če je določeno ravnanje ali opustitev opredeljeno v javnem interesu in organ za to pristojen po materialnem pravu. Ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP lahko inšpektor ukrepa le zoper tiste predpise, ki so v njegovi pristojnosti, nima pa pravne podlage za ukrepanje na drugih področjih (prim. Pirnat et al., Komentar zakonov s področja uprave, 2004, str. 928).