Upravni organ je izdal odločbo, v kateri je napačno odločil o predmetu postopka (npr. datum prenehanja statusa zavarovanca ali podelitev državljanstva pred vrsto let), kljub temu, da so bila dejstva znana že v postopku odločanja. Ker stranka zoper odločbo ni vložila pritožbe, je odločba postala dokončna in pravnomočna. Na kakšen način je mogoče tako napako popraviti po ZUP?

224. člen ZUP pravi, da je odločba dokončna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, tedaj lahko stranka praviloma prične tudi izvajati pravico. Pravnomočna pa postane odločba, ko se je ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice ali pa so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti (225. člen ZUP).


158. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33I/1991 in spremembe) pravi, da pravnih razmerij, urejenih s pravnomočno odločbo, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Pravnomočna pravna razmerja je torej mogoče sanirati le v primeru izrednih pravnih sredstev, ki so urejena v ZUP ali v posebnem zakonu. Namen pravnomočnih aktov je doseči njihovo neizpodbojnost in določeno nespremenljivost ter stabilnost, ki pripomore k pravni varnosti in končno k celotnemu družbenemu (pravnemu, socialnemu in ekonomskemu) redu. V postopkovnem smislu je pravnomočnost namenjena izogibanju novim in novim postopkom v isti zadevi (ne bis in idem), pa tudi vezanosti organov na akt, s katerim je bila priznana ali ugotovljena kaka pravica (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 629).


ZUP v 223.členu sicer določa, da sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Vsak čas pomeni, da je odločba s pomoto lahko tudi že pravnomočna. Vendar to velja le za pomote »tehnične« narave, v tem primeru pa gre za zmoto v volji. Tako napako bi se lahko popravilo le z rokovno omejenimi spremembami odločbe v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstvih (Breznik et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 679). ZUP pozna pet izrednih pravnih sredstev, vendar v takem primeru organ, ki je odločitev sprejel, ne more uporabiti nobenega izmed njih. V tem primeru torej zakonite poti za popravo napake po ZUP s strani organa prve stopnje ni. Le v primeru, ko bi nadzorstveni organ ugotovil, da je bil z odločitvijo očitno prekršen materialni predpis in je bila odločitev sprejeta v obliki odločbe, bi lahko odločbo razveljavil (ne pa tudi spremenil!) po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 274. člena ZUP).