Stranka se je po dveh mesecih pritožila na odločbo. Uradna oseba ji pri tem izdala sklep o zavrženju, saj je bila pritožba prepozna. V sklepu je v pouku o pravnem sredstvu navedla, da mora, če se pritoži na drugostopenjski organ, ob pritožbi na tak sklep vplačati upravno takso v višini 14,18 EUR. Sedaj je uradna oseba v dilemi, saj je dobila informacijo, da je pri tovrstnih pritožbah izključeno plačilo upravne takse v zvezi z uveljavljanjem pravic po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Glede na slednje se uradni osebi postavlja vprašanje, ali naj upravno takso zaračuna ali ne?

Predpisi, s katerimi so urejene upravne takse, določajo tudi oprostitve plačevanja upravnih taks. Oprostitev je lahko osebna ali stvarna. Uživajo jo lahko nekatere organizacije ter fizične osebe (osebna oprostitev) oziroma nekateri dokumenti in dejanja (stvarna oprostitev). Tako so plačevanja upravnih taks oproščeni država ter samoupravne lokalne skupnosti in njihovi organi, dobrodelne in invalidske organizacije, posamezniki v slabih premoženjskih razmerah in drugi. Od dokumentov in dejanj pa so oproščeni taks predlogi, prijave, naznanila in druge vloge, ki so vložene v javno korist, dokumenti in dejanja v postopku za pridobitev dokaza o slabih premoženjskih razmerah kot podlage za priznanje taksne oprostitve, dokumenti in dejanja v postopku za popravo napak v odločbah, drugih listinah in uradnih evidencah, prijave in vpisi v matične knjige, dokumenti in dejanja za uveljavitev pravic iz socialnega zavarovanja, dokumenti in dejanja v zvezi z uveljavljanjem pravic do družinskih prejemkov in zavarovanja za starševsko varstvo, ipd. (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 271). Kar se tiče uveljavjanja pravic po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/14 in novele) pa velja omeniti, da za dokumente in dejanja v zvezi z uveljavljanjem pravic do družinskih prejemkov in zavarovanja za starševsko varstvo velja po štirinajsti točki prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 8/2000 in novele), da je taksni zavezanec zanje oproščen.


Na listinah, ki se izdajajo brez upravne takse, mora biti navedeno, v kateri namen se izdajajo in po katerem predpisu so oproščene takse. V drug namen se smejo uporabiti te listine šele, ko je zanje plačana ustrezna upravna taksa (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 271). Kolikor bo stranka sledila pravnemu napotilu iz pouka in plačala upravno takso, je upravičena zahtevati njeno plačilo. Ker plačana taksa ne presega 18,12 EUR, kolikor znaša mejni znesek nad katerim mora organ takso vrniti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 17. člena ZUT), takšnega postopka normativno sicer ni dolžan izvesti, vendar menimo, da bi v skladu z vrednostno usmeritvijo iz temeljega načela varstva pravic stranke in javnih koristi (7. člen ZUP), ki določa, da mora organ stranko opozoriti, če ima podlago za uveljavitev kakšne pravice, kar te zaradi nevednosti ali neukosti sicer ne bi izkoristila, organ kljub znesku, ki ne presega normativno določenega moral začeti postopek vračila takse, ki jo stranka ni bila dolžna plačati. Kolikor pa stranka ne bi plačala zneska upravne takse, na katerega jo je napačno opozoril organ, njena izterjava seveda ni upravičena.