Upravni organ (A) je po uradni dolžnosti izpeljal postopek, pri čemer je na podlagi področnega zakona pred tem zaprosil za soglasje drugega organa (B). Tega soglasja organ B ni podal, zato je organ A izdal zavrnilno odločbo, zoper katero je stranka vložila pritožbo. Kako naj v tej situaciji ravna organ A, saj se s pritožbo dejansko izpodbija odločitev drugega organa, ne izdajatelja odločbe? Ali lahko organ A kljub nesoglasju organa B ugodi strankini zahtevi, pri čemer gre za postopek vpisa otroka v šolo izven določenega šolskega okoliša?

Z zakonom ali drugim predpisom, ki temelji na zakonu, je lahko določeno, da v kakšni upravni zadevi odloča skupaj dvoje ali več organov ali da odloča v kakšni upravni zadevi en organ s sodelovanjem drugega organa. Odločbo, ki se izda v takšni upravni zadevi, imenujemo zbirna odločba (209. člen ZUP). Zbirna odločba, ki jo izda organ, pristojen za odločanje v upravni zadevi, je osrednji (centralni) akt, sestavni deli tega akta pa so dejanja sodelujočih organov, ki jim zakon oziroma drug predpis priznava pravico do določenega sodelovanja oziroma soodločanja v upravni zadevi. V odnosu do osrednjega akta so ta dejanja akcesorni akti, ki pa nimajo lastnosti upravne odločbe, ker se s temi akti ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi. Z akcesornimi akti se urejajo medsebojna razmerja organov, ki sodelujejo pri izdaji odločbe. O upravni zadevi, ki je predmet takega upravnega postopka, se odloči šele z zbirno odločbo. Šele ta odločba pravno učinkuje nasproti stranki (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 392).

Odločbo lahko pristojni izdajatelj po 209. členu ZUP, če področni zakon ali občinski odlok tako soglasje zahteva, izda šele potem, ko je drug organ dal svoje soglasje. Njegovo soglasje je pogoj za izdajo odločbe s predlagano vsebino. V tem primeru gre za postopek skupnega odločanja, ko mora organ, ki je pristojen za izdajo odločbe, pridobiti soglasje od drugega organa. To soglasje ali njegova zavrnitev se šteje za akcesorni akt in končna odločba za zbirno. Soglasje oz. njegova zavrnitev je sestavni del odločbe in mora biti v sami zbirni odločbi eksplicitno poudarjeno. Sodelovanje drugega organa mora biti izrecno zabeleženo zaradi vednosti stranke in možnosti ugotavljanja zakonitosti odločbe v pritožbenem postopku najprej v uvodu odločbe (drugi odstavek 212. člena ZUP), tako da se navede akt, s katerim je drugi organ na zaprosilo izdajatelja dal soglasje oz. ga odrekel. Kadar se zahtevek zavrne, se mora odločitev v obrazložitvi odločbe sklicevati na razloge, kot jih je opredelil organ, ki ni izdal soglasja (drugi odstavek 209. člena ZUP). Pritožba je možna le zoper zbirno odločbo, zoper akcesorni akt ni dopustna.

V danem primeru glede na ZUP odločbo štejemo kot zbirno, ki jo je izdal organ A na podlagi zavrnitve soglasja organa B. To pomeni, da se stranka lahko pritoži samo zoper izdano odločbo, ne pa akcesorni akt organa B, saj bi bila pritožba kot nedopustna v tem primeru zavržena. Zoper akcesorni akt pritožba namreč ni dovoljena, le zoper zbirno odločbo.

Odločanje organa A je vezano na stališče organa B glede na določbe področnega zakona oz. predpisa, izdanega na njegovi podlagi. Kadar tako določa področni predpis, v povezavi z 209. členom ZUP torej izdajatelj zbirne odločbe ne sme izdati ugodilne odločbe, če je soglasjedajalec soglasje izrecno zavrnil.

Organ A kot izdajatelj odločbe, tj. šola, kamor se želijo starši otroka vpisati izven določenega okoliša, bo tako ob upoštevanju Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol (Ur. l. RS, št. 16/1998 in novele), ki v 6. členu določa, da se zahtevi stranke lahko ugodi le na podlagi pozitivnega soglasja druge šole, moral pritožbo stranke zavrniti. Brez soglasja druge šole (organa B) prva šola (organ A) po zadevni Uredbi ne sme vpisati otroka iz okoliša druge šole. Pozitivno soglasje je lahko izdano le, če so za to podani določeni razlogi; za dan primer lahko predvidevamo, da določeni pogoji niso bili izpolnjeni oziroma so bili v nasprotju z omenjeno Uredbo. V odločbi o zavrnitvi pritožbe mora organ A ponovno navesti razloge, zaradi katerih je organ B podal negativno soglasje in s tem obvezal organ A za izdajo negativne odločbe. Če je organ B izdal negativno soglasje, organ A ne more in ne sme ugoditi zahtevi stranke; organ A bo končno potrdil svojo in s tem zbirno prvostopenjsko odločitev.