Po področni zakonodaji lahko v strankinem imenu, ki je hkrati zavezanka za izpolnitev obveznosti (npr. plačilo komunalnega prispevka), vlogo za odmero obveznosti vloži upravni organ A na drug pristojni upravni organ B. Pri tem upravni organ B začne postopek na zahtevo upravnega organa A (v imenu stranke), ko prejme od njega obvestilo, da je vloga, ki jo je vložila stranka za pridobitev pravice (npr. gradbenega dovoljenja), formalno popolna.

Glede na to, da je organ B od organa A dobil to obvestilo, je v zakonskem roku izdal odločbo (o odmeri komunalnega prispevka). Odločba je bila vročena stranki, ki pa jo zavrača z razlogom, da vloga za pridobitev pravice (gradbenega dovoljenja) še ni formalno popolna, zato po njenem mnenju organ B še ne bi smel izdati odločbe. Upravni organ B je zato zahteval od organa A naj mu sporoči, ali je vloga, ki jo je vložila stranka na njihov organ, formalno popolna ali ne. Organ A je ponovno sporočil, da je vloga popolna. Stranki je organ B ponovno poslal odločbo, ki pa je ponovno zatrjevala, da vloga še ni popolna, kar je dokazovala z dopisom upravnega organa A o pozivu k dopolnitvi vloge. Organ A je ponovno sporočil, da je vloga formalno popolna.

Postavlja se vprašanje: kaj v takšnem primeru narediti? Torej kako naj prvostopenjski organ B ukrepa, če stranka zatrjuje, da vloga še ni popolna, organ A, pa da je? Ali mora organ B izdati nadomestno odločbo in z njo nadomestiti obstoječo odločbo? Ali lahko organ B ponovno vroči obstoječo odločbo? Pri tem organ B sumi, da se želi stranka na takšen način izogniti plačilu obveznosti, ki naj bi izhajala iz te odločbe. Opozoriti velja, da po področni zakonodaji velja, da v primeru, da odločba o naložitvi predhodne obveznosti ni izdana v roku 15 dni s strani pristojnega organa, to ni obvezen pogoj za izdajo odločbe o pridobitvi pravice (gradbenega dovoljenja).

Kako pa mora ravnati upravni organ v primeru, ko prejme zahtevo stranke za začetek postopka, ki se po področnem zakonu začne po uradni dolžnosti? Ali je treba zahtevo stranke s sklepom zavreči?

Stranka s podajo vloge za izdajo upravne odločbe (npr. gradbenega dovoljenja) na upravni organ A, slednjega istočasno pooblasti, da v njenem imenu opravi določeno procesno dejanje – poda zahtevo za odmero obveznosti na pristojni organ B. V skladu s šestim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/2007 in novele), se namreč obveznost odmeri na zahtevo zavezanca (stranke) ali ko organ B od organa A v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev prvotne pravice (gradbenega dovoljenja). Kot vidimo že iz same področne zakonodaje izhaja, da lahko organ A vloži zahtevo v zavezančevem imenu na organ B, vendar šele, ko je vloga za izdajo odločbe o prvotni pravici (gradbenem dovoljenju) popolna. Organ B ima nato 15 dni časa, da izda odločbo o odmeri obveznosti. V primeru, da stranki pravica (gradbeno dovoljenje) ne bo priznana ali pa bo prenehala veljati, se že plačana obveznost stranki vrne (glej deseti odstavek 79. člena ZPNačrt).

Dolžnost upravnega organa A je, da poda zahtevo na organ B šele, ko je prvotna vloga za priznanje pravice popolna. Enaka dolžnost velja za organ B – lahko začne vsebinsko odločati šele, ko prejme formalno popolno vlogo. V primeru, da so bile te predpostavke izpolnjene, sta oba organa postopala zakonito. Strankine navedbe štejejo za pritožbo. Če so prispele v pritožbenem roku, bo taka pritožba štela za pravočasno. Glede na zakonitost ravnanja obeh organov, ni potrebe po dopolnjevanju ugotovitvenega in dokaznega postopka in izdaji nadomestne odločbe. Prvostopenjski organ bi moral tako pravočasno, dovoljeno in s strani upravičene osebe vloženo pritožbo, najkasneje v 15 dneh posredovati drugostopenjskemu organu (glej prvi odstavek 245. člena ZUP).

V primeru, da je organ A podal zahtevo za odmero obveznosti na organ B, čeprav prvotna vloga za priznanje pravice še ni bila popolna, je bilo takšno ravnanje organa A nezakonito. Namreč v konkretnem primeru velja v skladu sedmim odstavkom 46. člena Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele), da mora stranka že v vlogi za pridobitev pravice (gradbenega dovoljenja) navesti, ali bo sama vložila zahtevek za odmero obveznosti (odmero komunalnega prispevka), ali pa navede, da naj to stori upravni organ v njenem imenu. Če takšna vloga ni popolna, mora organ A najprej pozvati stranko na dopolnitev in šele po prejemu popolne vloge, poslati obvestilo o formalni popolnosti vloge na organ B (kot to izhaja iz šestega odstavka 79. člena ZPNačrt). Strankine navedbe zoper že izdano odločbo organa B štejejo za pritožbo. Pritožba je utemeljena. Organ B je odločal vsebinsko na podlagi formalno nepopolne vloge, čeprav iz področnega zakona izhaja predpogoj za začetek postopka na zahtevo organa A, formalna popolnost prvotne vloge za priznanje pravice. Enako kot za organ A, velja dolžnost preverbe, ali je vloga formalno popolna tudi za organ B. Šele nato je dopustno vsebinsko odločati o zadevi. Organ B mora pritožbo posredovati najkasneje v roku 15 dni (rok je le procesne narave – 245. člen ZUP, zato ostaja dolžnost posredovanja tudi po poteku tega roka) organu druge stopnje, ki bo v pritožbenem postopku preizkusil, ali je bil zahtevek nepopolntovil nepopolnost zahtevka, bo moral odpraviti odločbo prve stopnje in vrniti zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, da se zahtevek dopolni (analogno glej Androjna in Kerševan, 2006, str. 509 – vodenje postopka na podlagi nejasnega ali nepopolnega zahtevka). V primeru, da ugotovljena kršitev pravil postopka ne bi bistveno vplivala na odločitev o zadevi, pa bi moral organ druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 248. člena ZUP pritožbo zavrniti.

Organ ne sme dvakrat pošiljati iste odločbe, ki je bila že prvič pravilno vročena. Ponovno vročanje bi bilo potrebno le, če prvo vročanje ne bi uspelo. Kar pa v obravnavanem primeru ni problematično.

Čeprav po področni zakonodaji velja, da v primeru, da odločba o naložitvi predhodne obveznosti ni izdana v roku 15 dni s strani pristojnega organa B, to ni obvezen pogoj za izdajo odločbe o pridobitvi pravice (gradbenega dovoljenja), slednje ne odvezuje stranke plačila odmerjene obveznosti. V primeru, da ne bo prostovoljno izpolnila svoje obveznosti, bo prišlo do prisilne izterjave.

V primeru, ko stranka poda zahtevo za začetek postopka, ki se sicer po področnem zakonu začne po uradni dolžnosti (npr. odmera komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, glej sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt), je potrebno tudi v takem primeru postopek začeti, ne glede na podano zahtevo stranke, po uradni dolžnosti. Upravni organ mora tako ravnati tudi če zahteva stranke ne bi bila podana, saj ga k temu zavezuje področni zakon (glej 126. člen ZUP). Podana zahteva stranke sicer nakazuje, da se javni interes in zasebni interes stranke v določeni meri lahko pokrivata. Vsekakor pa je skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) dolžnost organa, da ga pri odločitvi o začetku postopka in samem vodenju ter odločanju vodi javni interes kot izhaja iz področne zakonodaje. To pomeni, da se v uvodu odločbe navede, da je bil postopek uveden po uradni dolžnosti in skladno z javnim interesom tudi odloči o obveznosti, ne glede na zahtevo stranke. V obrazložitvi odločbe pa se pojasni, da je zahtevo po določitvi obveznosti podala tudi sama stranka, pri čemer je uvedba postopka in odločitev o obveznosti tudi v javnem interesu, skladno s katerim je bilo odločeno. Ne glede na to, da je zahteva nedovoljena, gre v takem primeru po vsebini in naravi zadeve za pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti, ki ga je upravni organ uvedel in o obveznosti tudi odločil (npr. odmeril komunalni prispevek). Glede na navedeno ni potrebno posebej zavrženje zahteve s sklepom. Namen slednjega je namreč zagotoviti temeljni načeli varstva pravic strank in pravice do pritožbe (glej 7. člen ZUP in 13. člen ZUP), ki pa sta stranki zagotovljeni s pravnimi sredstvi, ki jih lahko vloži zoper izdano odločbo. Posebej zavrženje vloge s sklepom v danem primeru pomeni zgolj formalistično ravnanje, ki pa ni skladno z načeli ekonomičnosti (14. člen ZUP) in dobre uprave, ki upravne organe zavezujeta k učinkovitosti vodenja postopka.