Upravni organ je zaključil postopek, uveden po uradni dolžnosti, odločba je postala dokončna in pravnomočna (npr. glede ugotavljanja dejanskega prebivališča osebe). Kasneje je isti upravni organ za isto stranko in na isti pravni podlagi ponovno začel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Med tekom novega postopka pa je stranka na Upravnem sodišču dosegla obnovo prvega postopka, zaradi česar ima upravni organ sedaj odprti dve zadevi v isti stvari, v katerem ugotavlja isto dejansko stanje in odloča na isti pravni podlagi za isti predmet postopka za isto stranko. Upoštevajoč načelo, da se o isti stvari ne more dvakrat odločiti, se pojavi vprašanje, kaj v takšnem primeru storiti? Ali je bolje oba postopka združiti (ZUP, 130. člen) ali enega od postopkov s sklepom ustaviti in nadaljevati samo z enim?

Združevanje postopkov se izvaja zaradi izvajanja načela ekonomičnosti upravnega postopka. Tako lahko organ odstopi od pravila en zahtevek - ena upravna zadeva - en postopek ter začne in vodi oziroma spoji več upravnih zadev v en sam postopek. Za takšno združitev upravnih zadev, ki bi se sicer ločeno obravnavale, v en postopek morajo biti izpolnjeni določeni pogoji (gl. prvi odstavek 130. člena ZUP). Združitev več upravnih zadev, pri katerih gre za istovrstne pravice ali obveznosti strank, v en postopek zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, je vprašanje smotrnosti in ekonomičnosti, pa tudi učinkovitosti postopka. Ob enakih pogojih pride do združitve več različnih zahtevkov ene ali več strank (drugi odstavek 130. člena ZUP), ker lahko ena ali več strank uveljavlja v enem samem postopku tudi več različnih zahtevkov (Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 285). Toda združitev postopkov je institut, ki se uporabi, če gre za različne zadeve. Zato bi se lahko prvotni (sedaj obnovljeni) postopek in drugi postopek združila le, če bi zavzeli stališče, da je bil drugi postopek uveden sicer za isto stranko in isto obveznost stranke, toda za drugo obdobje (npr. če bi se uvedel nov postopek, ker je organ prejel informacijo, češ da stranka prebiva po novem na drugem naslovu in ne na tistem, ki izhaja iz prvotne odločbe, s preselitvijo po izdaji prvotne odločbe).

Združitev postopka torej pride v poštev za združevanje različnih upravnih zadev (odločanja o več pravicah ali obveznostih ali tudi isti za različno časovno obdobje). V konkretnem primeru pa gre glede na naravo zadeve in smisel postopka, tj. ugotoviti okoliščine in dejstva glede na čas izdaje odločbe, tj. ob obnovi prvotne zadeve in teku drugega postopka v sedanjem trenutku, za popolnoma isto zadevo oziroma za isto obveznost.

Smiselno, kot bi veljalo za zahtevek po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, je mogoče postopek ustaviti enako, kot bi novo zahtevo zavrgli tako v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek, kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno bodisi formalno pravnomočno (prim. Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 436). Ker se je prvotni postopek obnovil, sta sedaj odprti dve zadevi, v katerih se ugotavlja isto dejansko stanje in odloča na isti pravni podlagi. Zato je nesporno, da se dveh postopkov o isti stvari ne more voditi. Zato se kasneje začeto zadevo ustavi s sklepom, izdanim po 129. člena ZUP. S ponovnim odprtjem že zaključene zadeve v obnovi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za uvedbo in vodenje postopka, zaradi česar pa se postopek, začet po uradni dolžnosti, lahko le ustavi (prim. sodbo UpS v Ljubljani, št. U 493/2002 z dne 29. 1. 2003).