Ali ima stranka na osnovi 224a. člena ZUP možnost odpovedati se pravici do pritožbe na odločbo ali sklep, izdanih v postopku po uradni dolžnosti (npr. v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ki so začeti po uradni dolžnosti)?

Namen odpovedi je omogočiti stranki hitrejšo pridobitev materialne pravice, ki jo uveljavlja v postopku. Gre torej za strankino zavestno opustitev zakonske in ustavne pravice do pritožbe (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 199).

"Iz prvega odstavka 229a. člena ZUP nedvoumno izhaja, da se pravici do pritožbe ni mogoče odpovedati v zadevah, v katerih se upravni postopek začne in vodi po uradni dolžnosti (126. člen ZUP). Pravici do pritožbe se torej lahko stranka ali druga oseba, če odločba posega v pravice ali pravne koristi slednje, torej če ji ta pravica po zakonu pripada (glej komentar (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008) k 229. členu ZUP), odpovejo le v zadevah, v katerih se postopek začne in tudi teče (128. člen ZUP) samo na zahtevo stranke. S temi zadevami je dopustno enačiti tudi zadeve iz četrtega odstavka 135. člena ZUP, začete po uradni dolžnosti in nadaljevane na zahtevo stranke, ter zadeve iz tretjega odstavka istega 135. člena ZUP, začete na zahtevo stranke in nadaljevane na zahtevo stranke z nasprotnim interesom, ne pa zadev iz istega odstavka, ki se nadaljujejo po uradni dolžnosti" (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 614).

V primeru, ko gre za sklepe, ki so po svoji naravi akti, s katerimi se odloča o upravnih zadevah, velja, da je zoper take sklepe možna odpoved pravici do pritožbe (glej Jerovšek, Odpoved pravici do pritožbe, Podjetje in delo, št 6-7, 2008, str. 1326).

Kar se tiče odpovedi pravici do pritožbe zoper procesne sklepe pa bi lahko sklepali iz uvrstitve 229a. člena ZUP v razdelek, ki ureja pravico do pritožbe zoper odločbo, da zakon ureja odpoved pravici do pritožbe le za primere, ko gre za pritožbo zoper odločbo (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 614-615). Iz določbe prvega odstavka 259. člena ZUP, ki z ZUP-E ni bil noveliran, bi tudi lahko razbrali negativen odgovor, vendar je treba institut odpovedi pravici do pritožbe razumeti v luči institutov dokončnosti in pravnomočnosti, ki ju zakon (224. člen ZUP, 224.a člen ZUP in 225. člen ZUP) ureja v zvezi z odločbo, ne pa tudi sklepom, kar pomeni, da za odpoved pravici do pritožbe zoper sklep, ni ovir (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 614-615). Namreč tako kot pri odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo (v postopkih, začetih na zahtevo stranke), kjer se zasleduje možnost čim hitrejše dokončnosti in izvršljivosti pravice, se tudi pri sklepu, s katerim se zaključi postopek, uveden na zahtevo, (npr. sklep o zavrženju zahteve, sklep o ustavitvi postopka) zasleduje podobne cilje - na primer čim prej vložiti novo zahtevo na drugi pravni podlagi.