Stranka je vložila zahtevo za pridobitev pravice (npr. gradbenega dovoljenja), ki je po področnem zakonu hkrati podlaga za predhodno obveznost (npr. odmero komunalnega prispevka), toda o tej obveznosti odloča drug upravni organ (B) kot o pravici na podlagi posredovanja zahtevka s strani enega organa (A) drugemu. Ali je v takem primeru potrebno navesti rok do kdaj naj izpolni predhodno obveznost ali je dovolj, da upravni organ (B) v odločbi zapiše, da se mora odmerjen znesek poravnati še pred izdajo odločbe drugega organa (A) (npr. "Znesek mora investitor v celoti poravnati pred izdajo gradbenega dovoljenja na račun Komunalni prispevki....")?

V zvezi s postavitvijo roka za plačilo obveznosti veljajo splošna pravila ZUP (tretji odstavek 213. člena ZUP v povezavi s četrtim odstavkom 224. člena ZUP), ki določajo, da je potrebno v primeru, ko se stranki nalaga kakšno dejanje, v izreku odločbe določiti tudi rok za opravo takega dejanja, sicer ta ni izvršljiva. Ta rok je lahko opredeljen tako z neposrednim datumom, kot tudi z vezanostjo na določen dogodek, npr. do izdaje odločbe drugega organa. Za izvršbo je, seveda, nujno, da je rok v odločbi umeščen v prihodnji čas, torej da ni vezan na dogodek tako, da je rok že pretekel.

Izrek upravnega organa B je tako v obravnavanem primeru pravilen, saj je izpolnitev obveznosti vezana na prihajajoči dogodek (izdaja odločbe drugega organa). Prav tako pa so možni kot že omenjeno zgoraj tudi drugi načini določitve roka za izpolnitev obveznosti (npr. kot datum ali v določenih dnevih). Izpolnitveni rok je največkrat določen v področnem predpisu. Vendar v primeru, ko področni predpis ne vsebuje določbe o roku izpolnitve kakšnega dejanja, določitev roka za opravo le-tega ni prepuščena neomejenemu prostemu preudarku organa, temveč mora biti dolžina roka odvisna od okoliščin posameznega primera, zlasti od narave in obsega dejanja, ki je z odločbo naloženo stranki (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 414).