Stranka v upravnem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, se je na odločitev prvostopenjskega organa pritožila, organ druge stopnje pa je zadevo vrnil v ponovno odločanje in dodal, da bo o strankinih priglašenih stroških odločeno v ponovnem postopku. Prvostopenjski organ je postopek ustavil, vendar posebnih stroškov v izreku ne omenja, kljub temu, da so nastali. Kateri organ je tisti, ki nosi breme stroškov in kdo bi ga nosil v primeru, ko bi drugostopenjski organ o zadevi meritorno odločil in postopek ustavil. Ali je v izreku potrebno navesti tudi TRR stranke?

Izvajanje upravnega postopka praviloma povzroča stroške, ki bremenijo organ ali stranko ali pa oba. Stroški upravnega postopka se delijo na splošne, ki jih ZUP ne obravnava, posebne, osebne, stroške izvršbe in pa stroške zavarovanja dokazov. Do katerih stroškov v postopku pride je seveda odvisno od vsebine in vrste postopka (Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 93-94).


V skladu z določbami 113. člena ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če je bil postopek začet po uradni dolžnosti, se stroški delijo po načelu uspeha s tem, da osebne stroške stranka tudi v primeru, ko se je postopek za stranko končal ugodno, krije sama. Če stroški nastanejo po krivdi ali iz nagajivosti katerega koli udeleženca je zanje, ne glede na predhodna določila, odgovoren sam. V konkretnem primeru nas zanimajo posebni stroški, ki so nastali stranki in bremenijo organ.

O stroških odloči organ v izreku odločbe o glavni stvari, razen če se postopek konča s sklepom, ali če se v odločbi določi, da bodo stroški obračunani kasneje (rezervacijska klavzula) (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 140).

V primeru, ko o zadevi meritorno odloči drugostopenjski organ, po drugem odstavku 118. člena ZUP, odloča tudi o stroških, zato je smiselno, da tudi breme stroškov nosi ta organ.

Če pa je zadeva vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, poleg tega pa je še izrecno navedeno, da bo o stroških odločeno v tem postopku, lahko smatramo, da je prvostopenjski organ tisti, ki povrne stroške, saj ta organ meritorno odloči. Upravni akt, v katerem je določeno, da posebni stroški niso nastali kljub očitnemu dejstvu, da so, je nezakonit in se lahko upravičeno pričakuje pritožba in možnost za vrnitev na drugo stopnjo. Pravilno bi bilo, da bi v primeru pritožbe, že prvostopenjski organ izdal nadomestno odločbo, v kateri bi odločil tudi o stroških postopka in bi stroški tudi bremenili ta (prvostopenjski) organ. Če se to ne zgodi, o pritožbi odloči drugostopenjski organ in v tem primeru po našem mnenju nosi tudi breme plačila stroškov. V vsakem primeru pa gre breme plačila teh stroškov na račun države.

Po petem odstavku 213. člena ZUP mora biti v izreku odločeno tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Tak izrek mora vsebovati znesek, kdo trpi stroške, komu jih je treba plačati ter v kakšnem roku oziroma navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Vsak del izreka, tudi ta, ki se nanaša na stroške postopka, mora biti jasen in nedvoumen, da je lahko izvršljiv in tako učinkovit, zato je za izpolnitev obveznosti bistveno, da upravni organ podatek o TRR pridobi od stranke in ga zapiše v izrek.