Upravni organ je v letu 2006 izdal odločbo, v kateri sam izrek oziroma dispozitiv vsebuje več točk, gre pa za sprejem ukrepov v javnem interesu. V eni od točk izreka ni opredeljen čas ukrepa (npr. čas prenehanja popolne zapore ceste s strani občinske uprave), medtem ko je v sami obrazložitvi le-ta opredeljen opisno (npr. "do ureditve lastniških razmerij" v drugem postopku, tj. razlastitve). Zanima nas, na kakšen način lahko popravimo to pomanjkljivost, da bo zavezanec izpolnjeval naloženo obveznost v odločbi ves potreben čas, saj je v praksi ne in s tem ovira pravice drugih oseb. Ali naj izdamo novo odločbo o odpravi ali popravku prejšnje?

Izrek ali dispozitiv ali tenor je najpomembnejši del upravne odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi VS RS U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 592).

Tretji odstavek 213. člena ZUP določa, da če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v izreku tudi, v katerem roku ga je treba opraviti. Rok, v katerem je treba neko dejanje opraviti, oziroma rok, do katerega velja nek ukrep (npr. čas prenehanja popolne zapore ceste) je torej potrebno navesti v samem izreku v obeh časovnih točkah, če gre za obveznost, ki naj traja od-do določenega časa. Le tako je možno odločbo izvršiti. Torej opredelitev predmeta postopka v smislu odločitve ni zadostna z obrazložitvijo odločbe. V konkretni zadevi se postavi vprašanje že o sami določnosti dikcije "do ureditve lastniških razmerij", četudi bi bil ta del v izreku odločbe (bolj pravilno bi bilo denimo "do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi" ali podobno). 158. člen Ustava Republike Slovenije (URS) (pisrs.si) (Ur. l. SRS, št. 33I/91 in nasl.) in četrti odstavek 225. člena ZUP določata, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zato ni mogoče v isti zadevi izdati nove odločbe brez v zakonu opredeljenih razlogov za uporabo pravnih sredstev po ZUP (oz. področni zakonodaji).

Prav tako v tem primeru ne gre za le tehnični popravek v smislu 223. člena ZUP, saj bi organ moral v javnem interesu določiti obveznost posameznika, kar ni predmet le popravka v slučaju tipkarskih ipd. napak.

Pač pa menimo, da bi v dani situaciji lahko uporabili institut dopolnilne odločbe po 220. členu ZUP, ker je razbrati, da o delu predmeta postopka ni bilo odločeno, saj je organ določil le samo obveznost in začetek njenega nastopa, ne pa roka zaključka obveznosti oz. izvajanja ukrepa v javnem interesu. Zato lahko izda dopolnilno določbo, v kateri v izreku določi, da se prva odločba dopolni tako, da mora zavezana stranka izpolnjevati obveznost oz. se ukrep izvaja do določenega časovnega momenta (ki naj bo opredeljen čimbolj določno, da je datumsko izračunljiv). Ta možnot pa bi bila neustavna, če bi že v prvotni odločbi zapisali, da ukrep traja "do nadaljnjega" ali podobno. Dopolnitev je torej dopustna zgolj, če v tem delu odločitve še ni bilo po prvotni določbi, ne more pa se je spreminjati ali določati podrobneje.

Dopolnilna odločba je po izvršljivosti podlaga za prisilitev stranke po ZUP, da ukrep izvaja oz. spoštuje, sicer se jo prisili k temu prek različnih oblik izvršbe (npr. denarna kazen do 1000 EUR po 296. členu ZUP in nadaljnjih).