Upravni organ je izdal v postopku odločbo o ukrepu v javnem interesu (npr. CSD o namestitvi mladoletnika v vzgojni zavod). Odločba je pravnomočna in izvršena. Po npr. dveh mesecih so na strani stranke nastopile okoliščine, ki so onemogočile izvrševanje izdane odločbe. Ukrep, izrečen v odločbi je po oceni organa za stranko nujen, zato se bo kljub spremembi okoliščin izvajal, vendar organ meni, da bi bilo potrebno spremeniti le način izvrševanja izreka odločbe (npr. namestitev mladoletnika v drug zavod). Ali je v tej situaciji potrebno izpeljati nov upravni postopek v celoti ali lahko upravni organ obstoječo odločbo zgolj dopolni in izvrši ukrep brez novega postopka? Pri tem gre zgolj z spremembo kraja izvrševanja odločbe in ne spremembo ugotovljenih dejstev, ki so bila razlog za izdajo odločbe stranki, in ki bi narekovala odpravo odločbe, niti spremembo vsebine izreka prvotne odločbe.

Ali je na enak način treba reševati tudi primere, ko upravni organ prav tako izda odločbo v javnem interesu, vendar se okoliščine v času izvrševanja ukrepa spremenijo (npr. CSD otroka namesti v rejniško družino, vendar rejniki odstopijo od rejniške pogodbe, zato se ga želi namestiti v zavod). Ali je potreben nov postopek, če gre le za odločitev o alternativni obliki varstva?

Isti upravni organ je v drugem primeru prav tako izdal odločbo o ukrepu v javnem interesu, a je bil v vmesnem času med izvrševanjem odločbe isti stranki s sklepom sodišča izrečena kazen, ki je enaka izpolnitvi obveznosti po upravni odločbi (zavodski vzgojni ukrep). Kaj v tem primeru stori organ z izdano upravno odločbo o izrečenem ukrepu?

V že izdane odločbe se ne posega, razen v postopkih s pravnimi sredstvi. Toda v predmetnih zadevah ne gre za spreminjanje odločitev, ampak način njihovega izvrševanja. Drugače pa bi veljalo, če bi že izrek odločbe določal kraj izvajanja ukrepa, tedaj je potrebno voditi nov postopek, toda v novi zadevi na podlagi spremenjenih okoliščin.

Organ pa v nobenem primeru ne izda dopolnilne odločbe, če je potrebno le spremeniti kraj izpolnitve izvršljive obveznosti. Prvi odstavek 220. člena ZUP določa, da se dopolnilna odločba izda, če organ z že izdano odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Dopolnila odločba se lahko izda, kadar določeno vprašanje, ki je bilo predmet postopka, z izdano odločbo ni bilo rešeno ali kadar to vprašanje ni bilo rešeno v celoti (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 402). V konkretnem primeru pa je bilo o celem predmetu postopka že odločeno, zato torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe, saj so bila vsa dejstva pomembna za odločbo, že ugotovljena in očitno pravilno in popolno.

V kolikor prvotna odločba v izreku ne določa kraja izvrševanja ukrepa, se zgolj v sklopu izvrševanja odločbe izvede sprememba kraja izpolnitve (premestitev). Če se izpolni obveznost prostovoljno, tudi ni potrebno izdati sklepa o izvršbi, v spisni dokumentaciji se le prek uradnega zaznamka protokolira sprememba kraja izpolnitve, s čimer organ izkaže dolžno skrbnost glede spremljanja izpolnitve obveznosti, ki je v javnem interesu.

Če pa bi izrek odločbe določal tudi kraj izvajanja ukrepa (npr. določen zavod), bi se uvedel nov postopek, saj bi šlo za novo zadevo. Nova zadeva bi bilo ugotavljanje potrebe po ukrepu in njegova opredelitev v novem časovnem obdobju. Prvi odstavek 138. člena ZUP določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V zadevi gre res za isto stranko, toda prisotne so nove okoliščine, nova dejstva in zato tudi predvidoma drugačno odločitev, čeprav zgolj v smislu spremembe kraja izvrševanja odločbe glede na prvotni izrek. Ne gre za isto zadevo, ker je kljub potencialno enaki obveznosti za isto stranko predmet postopka drug, saj gre za izvrševanje odločbe tudi s strani drugega zavezanega izvajalca (zavoda), kot ga je že zajela prva odločba; ta pa je bila vsaj enkrat po njeni izdaji že izvršena. V prvotno odločbo pa se ne posega.

Zgoraj navedeno (nova upravna zadeva in posledično izvedba novega postopka) velja še toliko bolj, če se poleg dejanskih okoliščin spreminja tudi pravni temelj za odločitev o namestitvi (npr. v rejništvo ali v zavod). Zato je v vsaki zadevi treba izvesti nov ugotovitveni postopek po ZUP in po področnem zakonu (npr. Zakonu o socialnem varstvu), če v tem delu spreminja ali dopolnjuje splošni zakon. Seveda pa organ v novem postopku ne ugotavlja in dokazuje dejstev, ki jih je ugotovil že v predhodnem postopku, če se ta niso spremenila in so relevantna tudi pri novi odločitvi, zato se nov ugotovitveni postopek praviloma osredotoča na ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za drugačno odločitev o namestitvi.

Nov upravni postopek lahko upravni organ izvede čim hitreje, če ni potrebno ugotavljati vseh okoliščin primera znova, a vendarle s posebnim ugotovitvenim postopkom. Posebni ugotovitveni postopek se mora namreč izvesti vedno, kadar organ ne more takoj odločiti o konkretni upravni zadevi, temveč mora opraviti eno ali več dejanj postopka zaradi ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev v zadevi, ali pa zato, da se da stranki možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice (145. člen ZUP). V tem primeru je torej potrebno ugotoviti konkretne nove okoliščine, ugotoviti razloge za predvideno spremembo kraja izvrševanja odločbe, pridobiti mnenja strokovnjakov oziroma izvedencev, prevzeti glede na dejanski stan v tej zadevi že izvedena dejanja ob izdaji prve odločbe idr. ter glede na novo ugotovljena dejstva izdati novo odločbo.

Tudi v drugem primeru, kjer je bila stranki po izdaji odločbe s sklepom sodišča (npr. zaradi kaznivega dejanja v skladu s Kazenski zakonik (pisrs.si) (KZ, Ur. l. RS, št. 50/12) izrečena kazen, v izdano odločbo upravni organ ne bo posegal, saj je bila tudi ta vsaj enkrat po njeni izdaji že izvršena. Le z uradnim zaznamkom se označi, da je odločba bila izvrševana in da se s strani organa sicer za zaščito javnega interesa dolžni izvršilni postopek ne uvede, ker je bil stranki izdan sklep sodišča, ki pa nalaga isto kot ukrep po upravni odločbi. Po prestani kazni oz. izvršitvi sklepa sodišča lahko organ po uradni dolžnosti ponovno ugotavlja ali še vedno obstajajo okoliščine, zaradi katerih je bila izdana prvotna odločba in nadaljuje z izvrševanjem le te ali pa ob spremembi dejstev in okoliščin izda novo odločbo. Namen upravnega in kazenskega postopka namreč ni isti, čeprav je v nekaterih primerih obveznost dejansko enaka kazni. Upravni postopek stremi k varstvu javne koristi in je usmerjen tudi za vnaprejšnjo ureditev razmerij, medtem ko kazen pomeni le sankcijo za pretekle kršitve.