Ali mora upravni organ na zahtevo stranke, ki jo je dala šele v pritožbi, opraviti ustno obravnavo?

Upravni postopek ima svoj namen, tj. uravnotežiti zakonite pravice, pravne koristi in obveznosti strank z javnim interesom. Zato je v vseh upravnih postopkih na prvi in na drugi stopnji odločanja gospodar postopka uradna oseba, ki vodi postopek, v imenu organa, ki je pristojen za zadevo.

Stranka zato načeloma ne more zahtevati obravnave ali drugega dejanja v postopku, razen če ji zakon izrecno tako pravico opredeli (npr. lahko vloži pritožbo).

Vendar pa je uradna oseba, ki vodi postopek, dolžna spoštovati v zvezi s predmetnim primerom predvsem načeli materialne resnice (8. člen ZUP) in zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Obe načeli je mogoče uresničiti na ustni obravnavi, pa tudi izven ustne obravnave pri kakšnem drugem dejanju upravnega postopka. Že spričo tega ni potrebno, da bo morala biti v vsaki upravni zadevi razpisana ustna obravnava (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 326). Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, lahko tudi po izrecnih določbah zakona po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je koristno za razjasnitev upravne zadeve (fakultativna ustna obravnava), zavezana pa je le v določenih primerih.

Glavni smoter ugotovitvenega postopka je torej uresničitev načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke. Praviloma pa mora že uradna oseba, ki vodi postopek na prvi stopnji, razpisati obvezno (obligatorno) ustno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče in izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP) in stranki omogočiti, da se izjavi. Če pa stranka to stori po izvedeni ustni obravnavi, mora imeti opravičljiv razlog, zakaj tega ni storila na obravnavi (drugi odstavek 146. člena ZUP in 238. člen ZUP). Stranka namreč kljub načelu zaslišanja stranke ne more zahtevati ustne obravnave ali podajati novih navedb, v kolikor ji je možnost izjave bila dana že v samem postopku in sicer v času do izdaje odločbe.

Če pa stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena (ni bila vabljena), bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre lahko za kršitev načela zaslišanja strank (drugi odstavek 237. člena ZUP), ki obenem predstavlja tudi kršitev pravic enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. SRS, št. 33I/91 in novele). Po določbi prvega odstavka 244. člena ZUP bo v takem primeru organ moral dopolniti postopek oziroma postopek izvesti, vendar način postopanja določi sam. Stranki mora omogočiti, da se izjavi, ne pa (izven obligatorne obravnave) nujno na naroku ustne obravnave.

V sodni praksi je tako mogoče najti primere, ko je sodišče štelo opustitev obvezne ustne obravnave za bistveno kršitev določb upravnega postopka in se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je neizvedba vplivala na zakonitost odločitve. V novejši judikaturi pa sodišče ugotavlja, da tudi v primerih, ko so v postopek vključene stranke z nasprotujočimi interesi, odsotnost ustne obravnave sama po sebi ne šteje za bistveno kršitev določb postopka, pač pa bi bila ta podana, če strankam ne bi bila dana možnost izjavljanja o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (npr. gl. VS, št. I Up 836/2003 z dne 24. 9. 2003 ali VS, št. II U 368/2017 z dne 11. 4. 2019)