Ali se za vloge, prispele po e-pošti brez varnega podpisa, plača taksa? Če se ne plača, ali ni to v nasprotju z namenom plačila takse, ki je plačilo za delo organa z vlogami, saj imajo organi s tako vlogo celo več dela kot s fizično vlogo? Ali neplačevanje takse za take vloge ne postavlja v diskriminatoren položaj tistih strank, ki si ne morejo privoščiti računalniške opreme in morajo zato plačevati takse za fizične vloge?

Upravne takse se plačujejo za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih. Plačevanje upravnih taks ureja Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, 106/2010). ZUT v opombi št. 3 pri tarifni številki 1 določa, da se taksa za elektronske vloge ne plača. To pravilo velja za prošnje, zahteve, predloge, prijave, priglasitve in druge vloge, če ni v tej tarifi predpisana kakšna druga taksa.


Neplačevanje upravne takse je torej odvisno od opredelitve pojma "elektronska vloga". 63. člen ZUP določa, da se vloga lahko vloži v pisni obliki, pri čemer za pisno obliko šteje 1) vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali 2) vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom (vloga v elektronski obliki) (ZUP v sedmem odstavku 63. člena sicer predvideva tudi možnost, da vlada z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa in način identifikacije strank v teh primerih).

Menimo, da vrsta podpisa vloge ni kriterij, po katerem bi presojali vrsto vloge - torej lastoročni za fizične in varni elektronski za elektronske - ampak je pomembna le za presojo popolnosti vloge. To izhaja iz tretjega odstavka 67. člena ZUP, ki pod določenimi pogoji omogoča obravnavo elektronske vloge, ki ni podpisana z varnim elektronskim podpisom (takšna vloga namreč ni nujno formalno pomanjkljiva, saj je od presoje uradne osebe odvisno, ali bo dvomila o tem, kdo je pošiljatelj in zato zahtevala pisno potrditev). Glede na to lahko elektronsko vlogo opredelimo kot vsako vlogo, ki jo organ prejme v elektronski obliki, ne glede na vrsto podpisa. Ker torej ZUT v TŠ 1 ne navaja izrecno, da se taksa ne plača le za elektronske vloge, podpisane z varnim elektronskim podpisom, menimo, da ni podlage, da bi takso zaračunali za elektronske vloge, ki niso podpisane z varnim elektronskim podpisom.


Vprašanje, ali ima organ z elektronsko vlogo več ali manj dela, ne more biti relevantno za presojo zaračunavanja takse. V primeru elektronskih vlog je za zakonodajalca očitno pomembnejše spodbujanje elektronskega poslovanja kot zagotavljanje finančnih virov za delovanje upravnih organov.

Oprostitev plačila takse za elektronske vloge po našem mnenju ne predstavlja diskriminacije na podlagi osebne okoliščine stranke upravnega postopka, saj taks za vloge v fizični obliki ne plačuje tudi oseba, ki živi v slabih premoženjskih razmerah (23. in 25. člen ZUT), poleg tega pa je elektronska oprema dostopna tudi na številnih javnih mestih (npr. knjižnice), zato njeno lastništvo ni pogoj za pošiljanje vlog v elektronski obliki in posledično oprostitev plačila upravne takse.