Upravno sodišče je v upravnem sporu ugodilo stranki in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Hkrati je toženi stranki, torej Republiki Sloveniji, naložilo, da povrne stranki stroške upravnega spora. Kdo je v tem primeru dolžan povrniti stroške stranki: prvostopenjski ali drugostopenjski upravni organ?

Po veljavnem Zakon o upravnem sporu (pisrs.si) (Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) je predmet upravnega spora meritorna upravna odločba (2. člen ZUS-1). To pomeni, da je upravni spor mogoče začeti samo zoper dokončen akt, s katerim je vsebinsko odločeno o pravici ali obveznosti ali pravni koristi stranke. To so pogosto odločbe upravnega organa prve stopnje, pri katerih je bila izkoriščena možnost rednega pravnega sredstva oziroma pritožbe, pritožba pa je bila zavrnjena. Vsebinski izpodbijani akt je torej prvostopenjski akt, če je pritožbeni organ samo potrdil prvostopenjsko odločitev in je njegova odločitev le procesna odločitev, t. i. konfirmativni akt (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 246). Če sodišče ugotovi nezakonitost odločitev v upravnem sporu, le te odpravi, postavi pa se vprašanje odgovornosti za neuspeh toženca pred sodiščem z vidika bremena izplačila nastalih stroškov uspešnemu tožniku (po načelu uspeha, prim. z določbami ZUP od 113. člena ZUP dalje). Odločitev v upravnem postopku sta namreč sprejela oba organa, tako prva stopnja kot naknadno druga stopnja.

Praviloma se postopek tudi v takem primeru vrne na prvo stopnjo, sploh če je potrebno dopolniti ugotovitveni in dokazni postopek. Kolikor bi sledili omenjenemu konceptu, bi to pomenilo, da stroške, ki jih ob odpravi prvostopenjske odločitve tožniku prisodi sodišče, povrne prvostopenjski organ, saj je odpravljena njegova odločba. Prva stopnja je torej tisti organ, ki mora postopek nadaljevati (obnoviti), pri čemer to vključuje tudi povračilo stroškov sodnega postopka.

Kolikor pa bi drugostopenjski upravni organ meritorno odločil, torej bi se pred sodiščem izpodbijal in odpravil njegov akt (z vsebinsko odločitvijo), bi se zadeva vrnila njemu v ponovno odločanje, zato bi stroške z zadevnim razlogovanjem povrnil ta organ, torej druga stopnja.

Odprto pa ostaja vprašanje, kaj narediti takrat, ko drugostopenjski organ utemelji prvostopenjsko odločitev s svojimi drugačnimi razlogi ali celo dopolni ugotovitveni postopek ali drugače presodi dokaze, vendar pa potrdi izrek v prvostopenjskem aktu. V tem primeru sta obe odločitvi vsebinski. Vendar s tem drugostopenjski organ kljub vsemu prevzema odgovornost glede izvršljivosti upravnega akta. Posledično menimo, da bi moral s tem prevzeti tudi stroške, ki jih ob odpravi takšnega akta tožniku prisodi sodišče.

Dodajamo, da morebitni nesporazum med organoma prve in druge stopnje ne sme iti na račun stranke, ki je v sodnem postopku uspela - ta je upravičena do čimprejšnje povrnitve, tako sredstva prvo- kot drugo stopenjskega organa pa sta del istega proračuna RS kot neuspele stranke v upravnem sporu.