Stranka je pri pristojnem upravnem organu A vložila zahtevo za pridobitev določene pravice (npr. pridobitev državne štipendije pri CSD v kraju A). Gre za pridobitev pravice, za katero se po področnem zakonu izpolnjevanje pogojev preverja z vsakim (šolskim) letom znova, kar pomeni, da mora stranka v skladu z odločbo o pravici in javnim pozivom vsako leto vložiti novo vlogo za podaljšanje pravice, sicer organ po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje pogojev in izda odločbo o mirovanju ali prenehanju pravice. Stranka v danem primeru tega pri upravnem organu A ni storila, saj je spremenila stalno prebivališče (se preselila v B) in tako vložila vlogo za podaljšanje pravice pri krajevno pristojnem organu B. Upravni organ A je po uradni dolžnosti zaradi nevložitve zahtevka izdal za naslednje obdobje tako odločbo o mirovanju pravice, za isto pravico in isto obdobje pa je na podlagi zahtevka stranke v B organ B izdal odločbo o pravici, o čemer je organ A pridobil informacijo naknadno, dodatno pa se je stranka zopet preselila nazaj v kraj A, zato je dokumentacijo v zadevi organ B v celoti odstopil organu A. Kako naj sedaj postopa upravni organ A, saj obstajata v isti zadevi dve različni odločbi?

Odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku in vročena, je mogoče odpraviti takoj po vročitvi, pa tudi po dokončnosti in pravnomočnosti, po nadzorstveni pravici, če je prisoten kakšen izmed zakonsko določenih pogojev. Eden izmed teh je izdaja druge odločbe o isti stvari, s katero je bila ta upravna zadeva predhodno ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače in postala že pravonomočna, kar navaja druga točka prvega odstavka 274. člena ZUP. Časovno druga odločba se torej odpravi s strani nadzorstvenega organa (zoper odločbo CSD je to MDDSZ, gl. 276. člen ZUP). Namreč, o isti upravni zadevi ne moreta obstajati dve odločbi, saj velja ne bis in idem, kar pomeni, da ni dopustno o isti zadevi odločati dvakrat, še manj odločiti dvakrat in to različno. Za vprašanje, kdaj je postala prejšnja (prva) odločba pravnomočna, je pomembno le, da je pravnomočna v trenutku intervencije pristojnega organa, ni pa pomembno, ali je bila prejšnja odločba pravnomočna že v trenutku izdaje poznejše odločbe (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 582).

V danem primeru sta torej dva različna upravna organa izdala odločbo o isti stvari. Če je upravni organ A odločbo (o mirovanju pravice) izdal kasneje kot upravni organ B (odločbo o pravici), poleg tega pa je ob istem dejanskem in pravnem stanju (sicer izpolnjevanje pogojev stranke, vendar ne vložitvi zahteve za podaljšanje pravice) odločil drugače, mora torej sedaj nadzorstveni organ odločbo organa A oziroma kasnejšo odločbo odpraviti, o čemer naj poda pobudo ministrstvu organ A.

Kljub temu je pomembno, da bi stranka v danem primeru morala po področnem zakonu in prvotni odločbi upravni organ A obvestiti o kakršnikoli spremembi, ki bi lahko vplivala na pravico. Pri tem pa področni zakon eksplicitno ne navaja, da bi stranka morala tudi ob podaljšanju pravice sporočiti spremembo stalnega prebivališča, zato je stranka vlogo za podaljšanje pač vložila pri v tistem času krajevno pristojnem organu.

K državni štipendiji se po 17. členu Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1, Ur. l. RS, št. 56/13 in novele) doselijo tudi naslednji dodatki:
* dodatek za bivanje,
* dodatek za uspeh,
* dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami.

Dodatek za bivanje, določen v 18. členu, pripada študentu, ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km, če strošek najema znaša najmanj 65 eurov mesečno in štipendist oziroma njegovi starši niso lastniki ali solastniki nepremičnine, v kateri ima štipendist prijavljeno začasno prebivališče. Po sedmem odstavku 18. člena štipendist, ki ne izpolnjuje več pogojev za dodatek za bivanje, s prvim dnem naslednjega meseca od nastanka spremembe ni več upravičen do tega dodatka za tekoče šolsko ali študijsko leto.

V navedenem primeru je torej pomembno, da bi stranka oz. štipendist morala organu sporočil spremembo stalnega bivališča, saj mu ta vpliva na dodatek za bivanju, ki je del višine štipendije. Če se je oseba preselila znotraj radija 25km od kraja izobraževanja, ji ta dodatek ne bo pripadal (več), ker zanj ne izpolnjuje pogojev. 'Kakorkoli, upravni organ A je torej po izdaji odločbe upravnega organa B izdal odločbo o isti zadevi, kar pomeni, da se kasnejša odločba odpravi po nadzorstveni pravici. Odločba o mirovanju, izdana s strani upravnega organa A se torej odpravi, v veljavi pa ostane prej izdana odločba o podaljšanju pravice. Informacijski sistem, ki obstaja med organi, pa bi morali ti organi (CSD) prek zagotovitve ustrezne podpore resornega ministrstva, uporabljati tudi v ta namen, da bi v bodoče ob odločanju preverili zadevno dvojnost, da bi ne prihajalo do takih situacij in potreb po odpravi nezakonitih odločb.

'Glede na to, da pa je stranka medtem zopet spremenila stalno prebivališče', ki je (spet) v pristojnosti upravnega organa A, je pravilno, da je le-ta zaprosil za odstop zadeve v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUP. Tako torej upravni organ, kot vnovič krajevno pristojen, v bodoče vodi in odloča v postopku te upravne zadeve.