V prvostopenjskem upravnem postopku je bila podana zahteva za izločitev uradne osebe (npr. načelnika upravne enote). Drugostopenjski organ (npr. ministrstvo) je zahtevek za izločitev zavrnil. V pravnem pouku je navedeno, da zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, dovoljeno pa ga je izpodbijati zoper odločbo v glavni stvari, za katero je pristojno drug organ (npr. drugo ministrstvo). Ali to pomeni oziroma ali je dopustno, da bo en drugostopenjski organ presojal akt drugega drugostopenjskega organa?

Uradna oseba, ki vodi postopek oziroma odloča, mora biti nepristranska, objektivna, sicer ni možno zagotoviti upoštevanja temeljnega načela zakonitosti. Uradna oseba je lahko v konkretni zadevi v razmerju s stranko ali zadevo, zaradi katerega lahko nastane dvom o nepristranskem odločanju. 35. člen ZUP (in nadaljnji členi) določa situacije, ko je treba v izogib pristranskosti uradno osebo izločiti iz vodenja take zadeve. O izločitvi odloča praviloma predstojnik organa, v katerem je uradna oseba zaposlena. Natančneje je v 38. členu ZUP določeno, da o izločitvi načelnika upravne enote odloča minister za javno upravo. Odloča se s sklepom, saj gre za vsebinsko vprašanje, a postransko glede na glavni predmet postopka (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 81-83).

4. odstavek 258. člena ZUP pa izrecno določa, da lahko sklepe, zoper katere ni dovoljena pritožba, prizadete osebe izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo v glavni stvari. Drugostopenjski organ, ki odloča o tej pritožbi, je po uradni dolžnosti dolžan preveriti, če je v postopku šlo za pristranskost uradne osebe, saj gre za absolutno bistveno postopkovno napako po 6. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Absolutne bistvene postopkovne napake so grobe kršitve, za katere zakonodajalec naprej določi, da bi bila odločitev vsaj verjetno drugačna, če bi v postopku ali pri izdaji odločbe te napake ne nastale. Vsaka izmed teh napak je samostojni razlog za pritožbo. Še več, pritožbeni organ mora po uradni dolžnosti preveriti ali te napake niso nastale, čeprav se pritožnik sicer pritožuje iz drugih razlogov (247. člen ZUP) (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 211,212).

To pomeni, da bo področno ministrstvo v pritožbenem postopku ponovno presojalo isto vprašanje kot MJU, vendar ne kot pravno nadrejeni organ, ampak kot organ, ki o tem vprašanju odloča oziroma ga presoja v kasnejši fazi postopka in v povezavi z odločitvijo o glavni zadevi. Resorno ministrstvo s tem torej ne bo formalnopravno posegalo v odločitev MJU (ne more npr. odpraviti tega sklepa), ampak kvečjemu v odločbo prvostopenjskega organa (npr. odprava odločbe in vrnitev v ponovno odločanje). Pristranskost uradne osebe je namreč eden izmed glavnih posegov v zakonitost odločbe, kar je v osnovi materialno vprašanje, se pravi, da bolj zadeva področno ministrstvo, saj lahko le-to lažje vsebinsko odloča o tem. Zato je logično, da zoper tako odločitev ni dopustna posebna pritožba. Odločanje o zahtevi za izločitev uradne osebe med postopkom na MJU je le izraz načela ekonomičnosti, da se zaradi zahtev po izločanju glavni predmeti postopkov ne zavlačujejo in tečejo čim prej dalje. Funkcija MJU kot organa za koordinacijo in usklajevanje delovanja vseh upravnih enot oziroma njihovih načelnikov pa je enotno preverjanje pogojev ne/pristranskosti uradnih oseb.