Upravni organ je stranki izdal odločbo o pridobitvi določene pravice. Ta odločba je bila kasneje zaradi kršitve materialnega prava razveljavljena po nadzorstveni pravici. V zadevi je stranka vložila novo vlogo ter priložila potrebna dokazila (tudi prej manjkajoče soglasje). Vendar se je materialni predpis v času od teka postopka z izrednim pravnim sredstvom spremenil, pri čemer bi stranka po prvotnem predpisu izpolnila pogoje in pravico pridobila, sedaj pa teh pogojev ne izpolnjuje. Ali je možno, da bi upravni organ strankino vlogo obravnaval po starejšem predpisu, da bi zahtevek pozitivno rešil?

Po drugem odstavku 274. člena ZUP se odločbo, ki je bila v upravnem postopku izdana in vročena, razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil očitno prekršen materialni predpis. Organ, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, pa ne more v izvrševanju te pravice spremeniti izpodbijane odločbe oziroma hkrati z odpravo oziroma razveljavitvijo odločbe sam meritorno odločati o upravni zadevi, ki je predmet odpravljene ali razveljavljene odločbe (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 588). Torej, če ostane zahtevek stranke potem nerešen, mora novo odločbo izdati pristojni organ prve oziroma druge stopnje skladno z zakonom in pripombami v obrazložitvi odločbe, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici.

Splošno načelo v upravnem postopku je, da se uporabi pri odločanju veljavni predpis. ZUP sicer izrecno ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju, vendar je to praviloma predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji (po Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 64). Pri tem ne igra nobene vloge, ali bi stranka po starem ali novem materialnem predpisu izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice, saj ne velja načelo, da se uporabi tisto pravo/predpis, ki je za stranko bolj ugodno/en. Bistveno je namreč načelo zakonitosti (6. člen ZUP), to je spoštovanje veljavnega prava.

Vendar pa gre pri razveljavitvi oziroma odpravi po nadzorstveni pravici za isti predmet postopka, kot v prvotnem postopku pred prvostopenjskim upravnim organom, saj o zadevi ni (več) odločeno. Zato se po razveljavitvi oziroma odpravi od stranke ne zahteva vložitev novega zahtevka, kvečjemu dopolnitev prvotnega. Nova vloga stranke se tako tolmači kot dopolnitev prvotnega zahtevka oziroma predložitev dodatnih dokazil. To pomeni, da gre za odločanje še vedno v isti zadevi kot pred razveljavitvijo ali odpravo. Zato se analogno določbam ZUP o rabi predpisa v pritožbenem postopku (252. člen ZUP) oziroma ob obnovi postopka pri odločanju uporabi predpis, veljaven v času prvotnega odločanja, kar temelji na ustavnem načelu enakosti pred zakonom. Stranka namreč ne more biti obravnavana drugače, kot bi morala biti v času (prvotnega) odločanja, sploh ker je bila napaka na strani organa, ko je izdal z materialnim predpisom neskladno odločbo. V danem primeru se torej uporabi stari materialni predpis. (To bi bi veljalo tudi v primeru novega predpisa, ki bi bil za stranko bolj ugoden, le da bi tedaj pač prvotno zahtevo stranka lahko umaknila in vložila novo.)