Prvostopenjski upravni organ je v upravnem postopku stranki izdal zavrnilno odločbo o pridobitvi določene pravice in ji ob tem naložil določeno obveznost (npr. tujcu se zavrne prošnja za podaljšanju dovoljenja za začasno bivanje v RS in se mu določi rok za zapustitev države). Stranka se je zoper zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa pritožila. Drugostopenjski organ je obravnaval pritožbo in v delu, ki se nanaša na zavrnitev podaljšanja pravice, potrdil odločitev prvostopenjskega organa. V delu, ki pa se nanaša na naložitev obveznosti, pa je odločitev prvostopenjskega organa odpravil in določil nov rok za izpolnitev naložene obveznosti. Pouk o pravnem sredstvu v odločbi drugostopenjskega organa pa določa, da zoper odločitev drugostopenjskega organa ni pritožbe, možen pa je upravni spor, vendar samo v delu, ki se nanaša na novo naložitev obveznosti, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na potrditev odločitve prvostopenjskega organa. Prav tako je v pouku navedeno tudi, da je upravni spor možen zoper odločbo prvostopenjskega organa. Po izdaji odločbe drugostopenjskega organa pa se je dejansko stanje spremenilo, saj stranka zdaj izpolnjuje pogoje za podaljšanje pravice in v njenem interesu je, da čim prej vloži novo vlogo za pridobitev pravice. Ali je možna odpoved pravici do tožbe v upravnem sporu z namenom, da se postopek čim prej konča oziroma ali lahko stranka vloži novo vlogo za pridobitev pravice pred potekom roka za upravni spor?

Določbe ZUP natančno opredeljujejo pojem odpoved pravici do pritožbe in pogoje, kdaj je to v postopku mogoče. Niti ZUP niti Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS., št. 105/2006 in novele) pa ne vsebujeta določb o možnosti odpovedi pravici do tožbe v upravnem sporu. Zaradi ustavnega varstva pravic strank in javenga interesa tako ni mogoče doseči takojšnje pravnomočnosti odločitve z odpovedjo tožbi analogno, kot lahko stranka doseže takojšnjo dokončnost in izvršljivost z odpovedjo pravici do pritožbe po 224. členu ZUP in nadaljnih oz. 229.a. členu ZUP.

Stranka oz. drugi legitimirani tožnik torej lahko v 30 dneh od vročitve drugostopenjske odločbe vloži tožbo zoper zadevne odločitve, tj. potrjeno zavrnitev pravice v aktu prvostopenjskega akta in naložitev obveznosti v drugostopenjskem aktu kot aktih, ki se izpodbijata po ZUS-1. Tožba se torej lahko vloži glede zavrnitve pravice zoper akt prve stopnje, glede naložitve obveznosti pa zoper akte druge stopnje, saj je ZUS-1 uvedel subjektivni koncept izpobijanja aktov, ki posežejo v pravni položaj tožnika (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 655-667), ne pa izpobijanja le konfirmativnega akta (odločbe druge stopnje, ki zgolj zavrne pritožbo).

Spremenjena dejstva po zaključku postopka na (prvotno) odločitev ne vplivajo, saj se po ZUP (238. člen ZUP) odločitev opre na dejstva, obstoječa v času izdaje odločbe prve stopnje.

Ker je v primeru organ ugotovil, da stranki ni v interesu vložiti tožbo v upravnem sporu in želi vložiti novo vlogo ter izkazati, da sedaj izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice, pa lahko stranka vloži novo zahtevo za pridobitev pravice. Vendar to lahko stori šele po pravnomočnosti odločbe, torej po izteku 30-dnevnega roka od vročitve odločbe druge stopnje. Če vmes nastopi obveznosti (se izteče rok za zapustitev države), mora stranka to storiti, šele potem lahko vloži novo zahtevo.

Če bi stranka vložila nov zahtevek (prošnjo) še preden je tekoč postopek pravnomočno zaključen, bi se zahteva zavrgla po četrti točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Gre namreč za isto stvar, saj je razlog za uvedbo novega postopka isti kot v prejšnjem postopku, kar velja, če ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino in če gre v novem postopku za isto dejansko in pravno stanje ter iste stranke in organe (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 436).

Če bi bila izdana le odločba o zavrnitvi pravice, bi stranka lahko vložila novo zahtevo za isto pravico, ko je prvi postopek pravnomočno zaključen.Toda če je stranki hkrati naložena še obveznost, mora le-to sploh izpolniti, saj je obveznost nastopila že z dokončnostjo, tj. z vročitvijo odločbe druge stopnje oz. potekom roka od vročitve odločbe druge stopnje.

V konkretnem primeru sicer področni zakon, tj. Zakon o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 71/2008 in novele) natančneje opredeljuje, kako postopati z osebo, ki ji ni priznana pravica, kot je pogoj za življenje v RS, saj mora zapustiti Republiko Slovenijo (60.a člen ZTUj-2), toda zakon določa še, da se vložena (nova) prošnja šteje kot dovoljenje za bivanje do odločitve o njej. Toda to določbo je treba tolmačiti tako, da je vložena prošnja formalno ustrezna, da so torej izpolnjene vse procesne predpostavke. Vkolikor pa bi bila zahteva zavržena, ker v isti zadevi že oz. še teče postopek, pa vložitev prošnje na pomeni dovolitve bivanja v teku postopka, ampak velja prvotna negativna odločba.

Stranka lahko tako vloži novo zahtevo na podlagi novega dejanskega stanja, ko postane odločitev iz prvega postopka pravnomočna. Tedaj se lahko stranka vrne v RS, saj se vzpostavi dovoljenje na podlagi 60.a člena ZTuj-2. Toda v vsmesnem času mora izpolniti prvotno odločbo, torej državo zapustiti najmanj do nastopa pravnomočnosti in vložitve nove prošnje.