Stranka se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je to odločbo odpravil in vrnil v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Kakšno je nadaljnje postopanje prvostopenjskega organa?

Ali ravna upravni organ prve stopnje kako drugače, upoštevaje, da se je med tem časom (teka pritožbenega postopka) spremenila materialna zakonodaja, po kateri ni več pravne osnove za reševanje zadeve (ni več podlage za priznanje pravice)?

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali zaprošenem organu (prvi odstavek 251. člena ZUP ). Drugostopenjski organ z reševanjem pritožbe, lahko odpravi (kasira) odločbo prvostopenjskega organa iz formalnopravnih ali materialnopravnih razlogov. Iz formalnopravnih razlogov bo odpravil odločbo, če gre za nepravilnost oziroma kršitev pravil formalnega (procesnega) prava, ki se lahko kaže v izvedbi postopka pred izdajo odločbe (nepravilen postopek) ali v sami odločbi (nepravilna oblika oziroma sestavni deli, nerazumljiv dispozitiv, dispozitiv je sam s seboj v nasprotju, dispozitiv je v nasprotju z obrazložitvijo). Iz vidika materialnopravnih razlogov pa se odločba odpravi takrat, ko gre za nezakonitost oziroma nepravilnost na področju uporabe materialnih (vsebinskih) predpisov (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 499). Izjemoma, če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje (ob upoštevanju sorazmernosti med načelom ekonomičnosti ter načelom varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku), odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe (tretji odstavek 251. člena ZUP).

V tem primeru ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje pri odločanju o zadevi, ampak je primarna zakonitost (prim. 12. člen ZUP in 6. člen ZUP). V svoji odločbi je namreč organ druge stopnje dolžan opozoriti organ prve stopnje glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa je na to stališče vezan. Glede na uspeh dopolnjenega postopka, bo organ prve stopnje izdal odločbo z enako ali z drugačno vsebino, kot je bila prvo stopenjska odločba. Pri ponovnem odločanju bo uporabil pravo, ki je veljalo v času izdaje prejšnje odločbe prve stopnje, saj se zaradi napake organa, ki je bila podlaga za odpravo odločbe, stranke ne more postaviti v drugačen pravni položaj ter na dejansko stanje uporabiti pravo, ki v času prejšnjega odločanja sploh še ni veljalo (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 683-684). Uporaba prava, ki je veljalo v času vložitve vloge (zahtevka) stranke, je že z vidika 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/91 in novele), ki govori, da smo pred zakonom vsi enaki, ključnega pomena za izdajo zakonite odločbe, saj stranka, ki je pravočasno po takrat veljavnih predpisih uveljavljala neke pravice ne sme biti zaradi napak organ prikrajšana za svoje pravice, ampak se mora njihova pravica obravnavati pod istimi pogoji, kot za ostale stranke, ker se le tako lahko zagotovi enakost pred zakonom.

Pri ponovnem odločanju je torej nadvse pomembno, da organ uporabi tisto pravo oziroma tiste materialne predpise, ki so veljali v času izdaje prejšnje odločbe prve stopnje, saj se zaradi napak organa, ki so bile podlaga za odpravo odločbe in vrnitev v ponovno odločanje, stranke ne more postaviti v drugačen pravni položaj ter za dejansko stanje uporabiti pravo, ki v času prejšnjega odločanja sploh še ni veljalo. To velja tudi, če po novem, v času ponovnega odločanja prej veljavnega prava sploh ni več, saj lahko stranka, če se izkaže, da ji je pravica pripadala, morda posredno uveljavlja kako drugo pravno korist. V ponovnem odločanju odloča organ, ki je pristojen po veljavni zakonodaji (če glede na razveljavitev materialne zakonodaje, tega ni (več), pa pač prej pristojen prvostopenjski organ).

Če organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne ravna v skladu z odločbo organa druge stopnje, mora organ druge stopnje ob ponovni obravnavi pritožbe sam rešiti zadevo.