Vodi se upravni postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Stranka A je predlagatelj, stranka B pa nasprotna stranka. Upravni organ izda odločbo, s katero je odločeno v korist predlagatelja, torej stranke A. Ali je stranka B dolžna stranki A povrniti vse prijavljene stroške (npr. potne stroške, nadomestilo dohodka, stroške odvetnika)? Na kakšen način upravni organ preverja stroške zastopanja, če je prejšnji odgovor pritrdilen? Ali lahko za potrebe ugotavljanja dejansko nastalih stroškov, zahteva od odvetnika kopijo računa, izdanega na ime predlagatelja?

V upravnem postopku sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi. Postopek se je začel na pobudo stranke A. Upravni organ je izdal odločbo v prid stranke A. Če se stranka B pritoži na odločbo in pritožbo izgubi, ali mora plačati stroške, ki so nastali v pritožbenem postopku?

ZUP v 113. členu loči med stroški, ki med postopkom ali zaradi postopka nastanejo organu in stroški, ki iz istega razloga nastanejo stranki. Teorija loči med splošnimi in posebnimi stroški organa. Splošne vedno(!) trpi organ (gre za osebne in materialne izdatke, ki so z vodenjem upravnega postopka le v posredni zvezi), plačilo posebnih stroškov organa pa v primeru, ko se je postopek začel na zahtevo stranke, praviloma trpi stroške aktivna stranka, v primeru postopka po uradni dolžnosti pa sta odločilni dve okoliščini: kdo je povzročil upravni postopek in kako se je končal upravni postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti (glej v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 258 – 261).

Poleg stroškov organa v postopku nastanejo tudi stroški stranke, kar nas zanima v konkretnem primeru. Stroški stranke obsegajo izdatke, ki jih ima stranka za prihod in odhod, za upravne takse, za pravno zastopanje in za strokovno pomoč, ter vse druge stroške vključno z izgubljenim zaslužkom stranke, glede katerih organ, ki vodi upravni postopek, nima posebnih denarnih izdatkov. (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 261). ZUP posebej opredeli osebne stroške stranke, to so stroški za prihod stranke, izgubo časa in zaslužka (drugi odstavek 113. člena ZUP).

Praviloma stranka, na zahtevo katere se postopek začne, nosi sama svoje stroške in tudi posebne stroške postopka. Drugače pa velja v primerih, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, ali ko v postopku sodelujejo stranke z nasprotujočimi si interesi (drugi odstavek 113. člena ZUP in prvi odstavek 114. člena ZUP), saj je v obeh primerih odločilen kriterij uspeha.

Kadar v postopku sodeluje več strank z nasprotnimi interesi, je določeno, da krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, kumulativno pa navede, da se je ta postopek končal v škodo te iste stranke. Glede na to je razumeti, da tudi v primeru, ko je aktivni stranki ugodeno, organ upošteva kriterij uspeha (naj stranka B nosi stroške, ki so nastali stranki A med postopkom oz. zaradi postopka), pri čemer pa je potrebno izvzeti osebne stroške ter morebitne stroške, ki so nastali po krivdi ali iz nagajivosti, saj te trpi vsak sam.

Enovitost upravnega postopka in s tem povezano breme plačila stroškov pa ne velja le v primerih, ko je v postopku udeležena ena stranka, ampak tudi kadar v njem sodeluje več nasprotnih strank. V takem primeru se sicer sledi kriteriju uspeha, ki pa se presoja glede na osnovni zahtevek, ki ga ena stranka uveljavlja nasproti drugi stranki. Povedano drugače, za stroške celotnega postopka, tako na prvi in drugi stopnji, je odločilno, ali je stranka s svojim zahtevkom uspela. V pritožbenem postopku to pomeni, da v primeru pritožbe, ki jo je vložila stranka B, proti kateri sicer teče postopek, mora plačati tudi stroške postopka (vključno s stroški pritožbenega postopka) stranki A, na zahtevo katere se je postopek začel in je z zahtevkom uspela.

V primeru, da je zastopnik odvetnik, se glede višine nagrade o njegovem delu uporablja Odvetniška tarifa (pisrs.si) (OT, Uradni list RS, št. 2/15 in nasl.), natančneje 4. člen (način določanja nagrad in višina nagrade), na kar napotuje Pravilnik o stroških v upravnem postopku (pisrs.si) (Ur. l. RS, št. 86/05) v 14. členu. Tudi če odvetnik specificira stroške v svoji vlogi, organ v skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP šele v izreku odločbe oz. sklepa odloči o tem, ali so nastali stroški postopka. Uradna oseba določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep oz. da posebni stroški postopka niso nastali. Čeprav je odvetnik že sam specificiral stroške, je pravilno, da organ preveri, ali so ti stroški pravilno izračunani na podlagi OT. Že omenjeni Pravilnik v 14. členu namreč določa, da mora uradna oseba preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo, pri tem pa mora paziti, da se povrnejo le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža. V kolikor so torej priglašeni stroški nižji od tistih, ki so navedeni v odvetniški tarifi, se upoštevajo zgolj dejanski stroški, če pa so ti stroški višji, se stroški izračunajo na podlagi odvetniške tarife, ne glede na to, kakšen je bil dogovor med stranko in njenim odvetnikom glede višine nagrade.

Pred samo izdajo odločbe oz. sklepa, s katerim se odloči o stroških postopka, pa trpi vsaka stranka stroške, ki ji nastanejo zaradi postopka (prvi odstavek 115. člena ZUP).