Stranki je bila zahteva zavrnjena (npr. tujcu izdaja vizuma). Stranka je zato v zakonskem roku podala pritožbo, pri čemer je za sprejem vlog po področnem zakonu pristojen drug organ kot za nadaljnje vodenje postopka. Sprejemni organ pa mora preveriti tudi plačilo takse, saj zakon, ki ureja upravne takse, določa, da se za pritožbo plača posebna taksa (v višini 153,00 EUR). Kako mora postopati organ, če stranka kljub pisnemu pozivu oz. plačilnemu nalogu (prvi odstavek 16. člena ZUT) takse ne plača in vztraja, da se njena pritožba vseeno obravnava? Ali se takšno pritožbo lahko s sklepom zavrže ali se to vseeno posreduje v reševanje drugostopenjskemu organu z navedbo, da taksa ni bila plačana. Kako v tem primeru ravna organ druge stopnje?

Pritožba je vrsta vloge, ki jo vloži stranka. Kot za vse vloge, tudi za pritožbo velja, da je (t. i. formalno) popolna in tako organ dolžan uvesti ugotovitveni in dokazni postopek (oz. v primeru pritožbe najprej na ravni prvostopenjskega organa formalni preizkus pritožbe po 240. člena ZUP), če vsebuje vse sestavine, ki jih ZUP in morebiti še področni predpis določata za popolnost vloge, kot določa 66. člen ZUP. Le če manjka katera izmed teh sestavin, se uvede postopek z nepopolno vlogo po 67. členu ZUP, nakar se vloga oz. zahteva kot njen del zavrže, če je vložnik ne dopolni v določenem roku.

Toda med sestavine vloge, niti pritožbe, z vidika vodenja upravnega postopka in odločitve v upravni zadevi, plačilo oz. potrdilo o plačilu upravne takse ne sodi. Tako gre razbrati tudi iz stališč sodišča (npr. sodba VSRS U 1003/92-4): " ... da mora biti vloga razumljiva in da mora obsegati vse, kar je potrebno, da jo organ lahko obravnava ...". Taksa pa ni sestavina, od katere bi bila odvisna možnost vsebinske obravnave zahtevka (oz. pritožbe). Zato tudi zakona, ki ureja upravne takse, ne moremo šteti po drugem odstavku 66. člena ZUP kot "drug predpis", ki določa dodatne sestavine vloge poleg zahtev ZUP. Tak drug predpis je lahko le področni (npr. pri izdaji vizumov predpis s področja tucev), ker le področni predpis glede na merodajna dejstva za varstvo javnega interesa na področju pri priznavanju praivce ali obveznosti določi tudi potrebnost izkazovanja določenih posebnih dejstev ali tudi predložitev dokazil za njihovo resničnost.

Če taksni zavezanec ni plačal le upravne takse, ostale sestavine pa so predložene, mora pristojni organ vzeti v reševanje oz. postopek tudi takšno pritožbo oz. drugo vlogo, kjer manjka zgolj potrdilo o plačilu takse. Samo neplačilo takse namreč še ni razlog za to, da se postopek ne bi uvedel, ker ne/plačana taksa ne predstavlja merodajnega dejstva, podatka oz. okoliščine, od katere bi bila odvisna odločitev v upravni zadevi (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 106). Organ mora taksnemu zavezancu tudi v primeru neplačila takse izpeljati postopek in izdati meritorni akt, tj. odločbo o pritožbi.

Vendar pa organ, ki vodi postopek (tu organ druge stopnje), če taksa ni plačana po izstavitvi plačilnega naloga, vzporedno z upravnim postopkom vodi tudi taksni postopek. To pomeni, da pristojni organ za vodenje postopka potrdi izvršljivost plačilnega naloga (če je vložen ugovor zoper plačilni nalog, je to po vročitvi sklepa) in ga pošlje FURS-u (kot pristojnem od l. 2010 za izterjavo nedavčnih denarnih obveznosti) v izvršitev. Neplačana taksa se prisilno izterja po predpisih, ki veljajo za prisilno izterjavo davkov, pri tem pa se neplačana taksa prisilno ne izterja, če znesek neplačane takse v posamezni zadevi ne presega zneska, ki je z davčnimi predpisi določen kot znesek, za katerega se ne opravi prisilna izterjava (glej 19. člen Zakona o upravnih taksah, ZUT, Ur. l. RS, št. 8/00 in novele). Če pa organ druge stopnje pritožbi ugodi, se taksa ne izterjuje, saj bi se stranki, če bi jo plačala, po 17. členu ZUT vrnila.