Upravni organ je izdal odločbo, s katero je stranki priznal pravico (mesečna plačila), pri čemer je stranka po področnem zakonu in konkretni odločbi dolžna sporočiti morebitno spremembo okoliščin, od katerih je odvisna pravica in njena višina, nakar se v takem primeru izda nova odločba (neprava obnova postopka po področnem zakonu). Stranka je organu res sporočila spremembo, ker pa se stranka pri tem ni izjasnila glede določenih dejstev, je bila vabljena, da vlogo dopolni (po 67. členu in 140. členu ZUP). Ker stranka vloge ni dopolnila in je rok za dopolnitev vloge potekel, organ meni, da se vloge ne more zavreči, ker stranka ni podala vloge, ampak je le javila spremembo in že ima priznano (prejšnjo) pravico. Po 140. členu ZUP pa se priznanje pravice v primeru pasivnosti stranke zavrne, toda v danem položaju organ te ne more zavrniti, če pa stranka pravico že ima dodeljeno. Vendar pa spremenjene okoliščine kažejo, da bi bilo treba pravico ukiniti, poleg tega pa potem nastane dolg vračila. Kako ravnati? Kakteri akt izdati in kaj mora vsebovati izrek odločbe? Najbrž se ukine pravica in ne zavrne, prav tako mora odločba vsebovati določbo o vračilu dolga. Ali gre za spojitev dveh odločb po 140. členu ZUP in področnem zakonu (zavrnitev pravice, če stranka ne izpolnjuje pogojev)?

Če stranka posreduje organu kakršnokoli sporočilo, gre za vlogo, na katero se mora organ odzvati. Torej ne drži, da stranka ne poda vloge, če sporoči že po izdaji odločbe, kakor je zavezana, da mora javiti morebitne spremembe okoliščin, merodajnih za priznanje, tek in višino pravice. Torej je možno načeloma tudi vlogo oz. zahtevo, v kateri se sporoča spremenjena dejstva in uveljavlja nek pravni interes, zavreči. Toda v danem primeru za zavrženje ni podlage, saj je bila vloga stranke procesno ustrezna. Vendar pa je organ presodil, da glede na strankino vlogo ni dovolj gotovo izkazanih dejstev, da bi bila možna nova odločitev. Zato je organ stranko pozval k predložitvi (dodatnih) dejstev in dokazil, kar pa že pomeni uvedbo in vodenje ugotovitvenega in dokaznega postopka.

Organ ni ravnal pravilno, če je stranko pozval po dveh različnih pravnih podlagah, saj ZUP posebej ureja na eni strani postopek z (formalno) nepopolno vlogo in na drugi strani ugotavljanje dejstev (pozivanje stranke, naj vloži t. i. tudi materialno popolno vlogo). Potrebno je torej paziti na ločevanje postopkov - oboje hkrati ni možno!:

*po 67. členu ZUP ob nepopolni vlogi in ob neodzivu stranke posledičnem zavrženju zahtevka s sklepom;
*če pa je vloga formalno popolna, pa postopanje po 140. členu ZUP, ko se stranko pozove, naj izkaže določena dejstva in predloži dokaze, ob neodzivu pa se odloči na podlagi ugotovljenih dejstev in se pravico zavrne ali ukine ali spremeni z meritorno odločbo.

Organ vloge ne more zavreči, kot da sploh ne bi bila vložena, če je vloga sicer popolna, ker vsebuje vse predpisane formalne sestavine, pa stranka ne predloži dokazov, ki utemeljujejo njen zahtevek, in tega ne stori niti po pozivu v določenem roku. Pri tem je treba opozoriti tudi na določbo tretjega odstavka 140. člena ZUP, ki določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve, temveč mora postopek nadaljevati. Posebej je treba opozoriti na zakonsko dikcijo "samo zaradi tega”. V primerih, ko stranka tudi potem, ko je bilo od nje zahtevano, da vlogo dopolni in predloži dokazila, tega ne naredi in zaradi tega ni mogoče vloge obravnavati in o njej odločati, lahko organ zahtevo zavrže. Sicer pa v primerih, ko stranka v določenem roku ne predloži dokazov, na katerih utemeljuje svoj zahtevek, in niso izpolnjeni pogoji, da se vloga zavrže, organ odloči o zahtevku na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga. Če obstoječi dokazi ne zadostujejo za izdajo pozitivne odločbe na zahtevo stranke, stranka pa v danem roku ne predloži zahtevanih dokazil, sprejme organ meritorno odločitev na podlagi obstoječih dokazov – in ne zavrže vloge kot nepopolne, temveč odloči vsebinsko (po Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2009, str. 322-324). Iz razmeroma obsežne sodne prakse, ki je nastala v času prej veljavnega zakona, izhaja, da dokazila, ki jih morajo stranke predložiti svojemu zahtevku (vlogi), praviloma niso sestavni del samega zahtevka (vloge), temveč se z njimi ugotavljajo dejstva, na podlagi katerih se sprejme odločitev v upravnem postopku. Zato je treba v takšnih primerih sprejeti meritorno odločitev, ne pa vloge zavreči.

Kljub napačnemu pozivu organa je v danem primeru očitno, da je organ s strani stranke zvedel za nove okoliščine, ko mora po področnem zakonu na osnovi informacij tudi po uradni dolžnosti ukrepati (to je v javnem interesu, saj socialna sredstva zaradi njihove omejenosti prejemajo le izkazani upravičenci). Vloge stranke, češ da so se okoliščine spremenile, se ne zavrne, ker iz dejstev izhaja, da po sprememjenih dejstvih sploh ni več upravičena do pravice, pač pa se na podlagi strankine vloge o spremembi uvede dvojni postopek, tj. (neprave) obnove prvotne odločitve in presoje utemeljenosti zahteve po nadaljevanju pravice. V novem postopku se tako odloči o pravici do in višini pravice po novem dejanskem stanu. To pomeni, če z (novo) vlogo stranka ni izkazala pogojev za nadaljnje prejemanje pravice, se z istim aktom (tj. meritorno odločbo) v izreku:

#prvotna odločba o priznani pravici po pravilih področnega zakona razveljavi po uradni dolžnosti (tj. se "ukine") in hkrati
#se zahteva stranke (izhajajoča iz vloge stranke, s katero je sporočila spremembo) po nadaljevanju pravice zavrne. Če pa bi organ vodil o tej vlogi postopek po 67. členu ZUP, bi se zahteva ob neodzivu stranke v tem delu zavrgla, torej bi (isti) akt vseboval 1. meritorno razveljavitev pravice, priznane s prejšnjo odločbo, pa tudi 2. formalno/procesno zavrženje nove zahteve za nadaljevanje oz. novo pravico ob spremenjenih dejstvih.




Če je po področnem zakonu važen tudi datum spremenjenih okoliščin, se v primeru neizkaza upravičenosti do (nadaljnjega) prejemanja pravice, odloči po datumu vloge o spremembi okoliščin (npr. pravica se ukine s prvim mesecem po mesecu sporočene ali celo že prej nastale spremembe). Če je stranka v vmesnem času neupravičeno črpala pravico, mora organ v novi odločbi zaradi razveljavitve priznane pravice in zavrnitve nadaljevanja pravice odrediti v posebni točki izreka, ker gre za strankino obveznost, povezano s predmetom odločanja (prim. 213. členu ZUP ), tudi vračilo neupravičeno črpane pravice (izplačil, izvršenih po datumu nastalih sprememb, zaradi katerih se pravica razveljavi). Le izrek namreč pridobi status izvršljivosti in na tej podlagi lahko organ od stranke izterja obveznost, če je ne bo izpolnila sama v danem roku.