V upravnem organu (konkretno CSD) poteka postopek v upravni zadevi (tu skrbništva), pri čemer je ta postopek sprožen in voden zaradi potreb drugega postopka (tj. v denacionalizacijski zadevi pokojne denacionalizacijske upravičenke, katere zadnje stalno prebivališče je bilo v kraju A, medtem ko nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, ležijo v kraju B, ki je tudi postavilo skrbnika po 3. odstavku 67. člena Zakona o denacionalizaciji). Predmetni akt o postavitvi skrbnice je bil posredovan upravnemu organu (CSD) v kraju A, ki je tudi vodil postopek v zvezi z ugovorom in pobudo za razrešitev imenovane skrbnice ter izdal odločbo o tem. Pritožbo zoper odločbo upravnega organa A sta podala tako skrbnica kot odvetnik, pooblaščenec ostalih denacionalizacijskih upravičencev oz. potencialnih dedičev pokojne denacionalizacijske upravičenke. Ob reševanju obeh pritožb je pristojni organ (tu MDDSZ) na podlagi 247. in 250. člena ZUP odpravilo odločbo upravnega organa A in določilo krajevno pristojno za reševanje upravni organ B, ker naj bi izpodbijano odločbo izdal krajevno nepristojen organ, saj naj bi pristojnost določila v zadevi po legi nepremičnin in ne po bivališču stranke, saj je predmet matičnega postopka nepremičnina, torej velja navezna okoliščina lege nepremičnine in ne bivališče stranke. Po presoji pritožbenega organa je v tej zadevi pristojen upravni organ B, ker je tam nastal povod za nastanek postopka in kjer ležijo nepremičnine, upoštevaje poleg ZUP tudi področni zakon, tj. drugi odstavek 81. člena Zakona o sociaolnem vasrtvu (ZSV). Upravni organ B meni, da je krajevna pristojnost določljiva po prvem odstavku 81. člena ZSV (jn ne drugem), torej pri organu A, kajti pokojna denacionalizacijska upravičenka je imela zadnje stalno prebivališče v kraju A. Ker na podlagi tega dejstva teče tudi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču A, je upravni organ B mnenja, da se krajevna pristojnost ne more sklicevati na drugi ostavek 81. člena ZSV. Zato je upravni organ B na podal predlog za odločanje o sporu glede pristojnosti v tej zadevi. Odločujoči organ je sprejel sklep, da se predlog za odločanje o sporu zavrže, z obrazložitvijo, da sploh ni podan spor o pristojnosti, ker si v predmetni zadevi nobeden upravni organ ni skupaj z upravnim organom B lastil ali zavračal pristojnosti. Dopis upravnega organa A, ki je odstopil zadevo upravnemu organu B na podlagi odločbe MDDSZ pa ni mogoče šteti kot zavračanje pristojnosti. Ali je možno zoper sklep o zavrženju predloga za določitev krajevne pristojnosti podati tožbo v upravnem sporu? Kdo je krajevno pristojen za odločanje v tem primeru?

Upravni organ, ki je hierarhično podrejen pritožbenemu, nikakor ne more izpodbijati odločbe ministrstva kot drugostopenjskega in nadzorstvenega organa ne glede na njeno ne/pravilnost, saj bi sicer nastopil položaj popačenja oblasti. Tožba v upravnem sporu bi bila zavržena. Glede temeljnega vprašanja o krajevni pristojnosti je po našem mnenju ministrstvo odločilo pravilno, saj v dani situaciji pri odstopu zadeve s strani organa A organu B po izdaji odločbe po nadzorstveni pravici resnično spor o pristojnosti sploh ni nastopil. Organ A je zgolj izvrševal akt nadrejenega organa in dopisa o odstopu s strani organa A res ni mogoče šteti za izrek organa A, da ni pristojen. Po določbah ZUP kompetenčni spor tako še ni nastopil, saj gre za različni stališči nadzorstvenega organa in tistega, ki naj bi mu bila zadeva odstopljena. Zato se lahko spor šele sproži, tako da organ B po 26. člen ZUP poda predlog Vladi RS, da naj odloči v sporu med ministrstvom (npr. tu MDDSZ) in nosilcem javnega pooblastila (npr. tu CSD B). Pri tem menimo, da je obrazložitev ministrstva ustrezna in da obstaja več formalnih in vsebinskih argumentov za razlago, da se pristojnost določi po legi nepremičnine oz. kraju nastanka za povod postopka (skrbništva) kot obratno (po kraju bivališča umrle stranke v denacionalizacijskem postopku).