Organ prve stopnje, tj. ministrstvo, odloča v upravnem postopku. V pravnem pouku prvostopenjske dokončne odločbe (ministrstva) je navedeno, da zoper to odločbo ni dovoljena pritožba in ni dovoljen upravni spor. Ali je tak pravni pouk pravilen glede na to, da področni zakon ne določa, da je zoper odločitev dopustna pritožba?

Tretji odstavek 13. člena ZUP in drugi odstavek 230. člena ZUP določata, da je, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo v primeru, ko tako izrecno določa področni zakon. Če področni zakon tega ne določa, to pomeni zgolj, da ni dopustna pritožba, ne pa tudi, da ni dopusten upravni spor.

Glede na veljavno ureditev upravnega spora, ki ga urejata Ustava Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991 in novele, 157. člen) ter Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in novele), je mogoče vložiti ali pritožbo ali (če je pritožba po področnem zakonu izključena) vložiti tožbo v upravnem sporu oziroma začeti drug postopek pred sodiščem (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 652).

Ustava v 120. členu določa zelo široko opredelitev, ko določa: »Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij.« V 157. členu Ustava, kjer ureja dopustnost upravnega spora, to opredelitev zoži na dokončne posamične akte, s katerimi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ter pravnih koristi posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Tudi ZUS-1 vsebuje generalno klavzulo, ki določa (vse)obsežnost sodnega nadzora nad izvrševanjem upravne funkcije in temu ustrezno poudarja varstvo pravnega položaja posameznika. Zakon tako opušča naštevanje aktov in dejanj, ki jih je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, kot je navajal prejšnji ZUS, saj to lahko vodi v določene nejasnosti glede opredelitve predmeta sodnega nadzora, saj se s kakršnim koli naštevanjem posredno izključijo vsi tisti primeri, ki so bili pri tem izpuščeni (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 242, 243). Sodni nadzor je tako pomemben in je določen že z Ustavo zato, ker je njegov namen varstvo pravnega položaja stranke, preko njega pa se odločitev presoja tudi pred neodvisnim sodnim organom in ne le v okviru interne, hierarhično postavljene upravne pritožbene poti. V sodni nadzor so vključene vse oblike izvrševanja upravne funkcije, ki posegajo v pravni položaj posameznika, torej tako v njegove materialne kot tudi procesne pravice (Kerševan, Uprava in sodni nadzor, 2004, str. 196).

Vendar pa je odločba, ki nima pouka o pravnem sredstvu oziroma ki ima nepopoln ali napačen pouk o pravnem sredstvu, sicer pomanjkljiva, vendar ni do takšne stopnje nezakonita, da bi jo bilo mogoče samo zaradi tega z uspehom izpodbijati s pritožbo ali kakšnim izrednim pravnim sredstvom v upravnem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 653). Če je pouk o pravnem sredstvu pomanjkljiv ali napačen, torej da zoper odločbo v danem primeru ni dovoljena tožba v upravnem sporu, ima vsaka stranka pravico ravnati po napačnem ali pomanjkljivem pravnem pouku in to ne more imeti zanjo škodljivih posledic. To pomeni, da lahko v opisanem položaju, ko v pouku napačno ni navadene možnosti tožbe na sodišče, stranka lahko vloži tožbo v upravnem sporu v zakonskem roku po ZUS-1 ali tudi kasneje v 30 dneh, odkar zve, da ji pravica do tožbe pripada.