Stvarno pristojni organ po materialnem zakonu je, zaradi ekonomičnosti postopka, drugemu krajevno pristojnemu organu odstopil v reševanje upravno zadevo. Organ, kateremu je bila odstopljena zadeva, je vodil ugotovitveni postopek in izdal ustrezno meritorno odločbo, ko pa je po dokončnosti odločbe želel podatek vnesti v uradno evidenco, je ugotovil, da je v isti zadevi v skrajšanem postopku enako že odločil organ, ki mu je zadevo odstopil v reševanje. Kako naj v takem primeru ravna prvostopenjski organ, ki mu je bila zadeva odstopljena? Ali lahko odločbo izreče za nično v skladu s tretjo točko prvega odstavka 279. člena ZUP?

Organ je najprej prejel strankino izjavo o odpovedi določeni priznani pravici (npr. izjavo tujca o odreku dovoljenju za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji) in je na tej podlagi izdal odločbo o prenehanju veljavnosti pravice (npr. odločbo o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje). Odločba je postala pravnomočna dne 26. 11. 2024. Upravni organ je sočasno tudi po uradni dolžnosti vodil postopek razveljavitve odločbe o priznanju (iste) pravice (isti) stranki. Organ je spregledal, da je dne 26. 11. 2024 postala pravnomočna odločba o prenehanju veljavnosti pravice, izdana na podlagi strankine izjave o odpovedi pravici, in je dne 28. 11. 2024 v postopku vodenem po uradni dolžnosti izdal (drugo) odločbo o razveljavitvi (iste) pravice. Ali lahko tudi v tem primeru obe odločbi ostaneta v veljavi, pri čemer se izvršuje pravica iz prve odločbe ali pa je treba v tem primeru postopati po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP in izreči kasnejšo odločbo za nično zaradi neizvršljivosti?

V konkretni zadevi je bila izdana odločba v isti zadevi, v kateri je že bilo meritorno odločeno. V pravu (tudi upravnem) velja načelo ne bis in idem, ki pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati, kadar je bilo o njej že odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Gre torej za primere materialno pravnomočnih odločb, ki vežejo tako stranko kot organ (sodba U 318/2004 z dne 12.4.2005). V takem primeru organ zahtevo s sklepom a limine zavrže in vloge sploh ne obravnava. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

V konkretnem primeru organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, očitno ni vedel, da je bilo v isti zadevi že odločeno, zato je tudi sam v isti zadevi izdal odločbo in to enako. Tretja točka prvega odstavka 279. člena ZUP določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, vendar v konkretnem primeru ne gre za vprašanje izvršljivosti, temveč za to, da sta v isti upravni zadevi izdani dve odločbi, pri čemer se postavi vprašanje, katera obvelja. Za primer, ko sta izdani dve (pravnomočni) odločbi, s katerima je upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju enako rešena, ZUP ne predvidi pravnega sredstva. Ker pravno sredstvo za saniranje take odločbe ne obstoji, obe odločbi ostaneta v veljavi, pri čemer stranka izvršuje pravico že iz prve odločbe.

Razlog za izrek ničnosti odločbe po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP pride v poštev, če gre za odločbo, ki je objektivno ni mogoče izvršiti (nihče je ne more izvršiti, pod nikakršnimi pogoji), pri čemer gre lahko za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve (sodba UPRS I U 510/2014 z dne 19. 8. 2014). Gre torej za ničnostni razlog, ki je smiselno vezan na izvrševanje odločbe, tako da mora biti odločba, na katero se nanaša, po naravi taka, da stranki nalaga določeno obveznosti, torej, da nekaj stori, opusti ali trpi. Le tako odločbo je namreč sploh mogoče izvršiti (glej Čebulj v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 279. členu, str. 743 in 744 in tam navedeno sodno prakso).

Ničnost se lahko izreče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti ali tudi na predlog državnega tožilca in državnega odvetnika. Odločba se za nično lahko izreče kadarkoli. Pogoj je le, da je bila izdana oz. vročena in ni potrebe, da se čaka na dokončnost ali pravnomočnost. Predlog za izrek ničnosti ne zadrži izvršitve odločbe glede katere se predlaga (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 262). Odločba se izreče za nično deloma ali v celoti z novo odločbo. Za odločbo izdano v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi velja omejitev, ni je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu iz istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper upravni akt, ali pa bi to lahko storila.

V skladu s prvim odstavkom 57. člena ZTuj-2 med razloge za prenehanje dovoljenja za začasno prebivanja spadata tako razveljavitev dovoljenja (prva alineja) kot tudi, če se tujec odreče dovoljenju (četrta alineja). Pristojni organ mora tako v odločbi o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje kot tudi v odločbi, ki je izdana na podlagi tujčeve izjave o odreku dovoljenja za prebivanje, določiti ukrepe, ki stranki nalagajo določene obveznosti:

1. v skladu s šestim odstavkom 58. člena ZTuj-2 mora tujec v primeru prenehanja dovoljenja za prebivanje v osmih dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti samostojno listino izkaznice dovoljenja za prebivanje;
2. v skladu s tretjim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 mora v odločbi določiti rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če ta zakon določa drugače;
3. v skladu s šestim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 pristojni organ poleg roka za prostovoljni odhod določi tudi ukrep odstranitve tujca v skladu z 69. členom tega zakona in ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo in tudi v območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v skladu s 67. členom tega zakona, razen če ta zakon določa drugače, za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tujec zapusti državo v roku za prostovoljni odhod.

V skladu s petim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 rok za prostovoljni odhod iz tretjega in četrtega odstavka tega člena začne teči z dnem, ko je sklep ali odločba, s katerim je rok določen, dokončna, v primeru izdaje enotnega dovoljenja pa pravnomočna. V skladu z desetim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 mora pristojni organ dokončno oziroma pravnomočno odločbo ali dokončen oziroma pravnomočen sklep iz tretjega odstavka tega člena nemudoma posredovati policijski postaji, na območju katere tujec prebiva oziroma na območju katere je imel tujec prijavljeno zadnje začasno ali stalno prebivališče. V skladu z devetim odstavkom 56. člena ZTuj-2 po pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje, s katero je bil tujcu prepovedan tudi vstop v Republiko Slovenijo, pristojni organ (upravna enota) prepoved vstopa sporoči organu pristojnemu (Policiji) za vnos podatkov v schengenski informacijski sistem.

Prva odločba (o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje) je postala pravnomočna dne 26. 11. 2024, zato so v primeru druge odločbe (o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje), ki je bila izdana kasneje (28. 11. 2024), podani tako pravni kot tudi dejanski razlogi za nemožnost njene izvršitve, saj je dovoljenje za začasno prebivanje že prenehalo veljati, posledično pa ni mogoče izvršiti niti preostalih (zgoraj navedenih) ukrepov, saj se le-ti izvršujejo po prvi odločbi (o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje), zato je treba drugo odločbo izreči za nično po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Čeprav gre v obravnavanem primeru nedvomno za to, da upravni organ ni dvakrat odločal o isti stvari (enkrat o pravici drugič celo o obveznosti), pa je prva odločitev (o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje, ki je postala pravnomočna dne 26. 11. 2024) vplivala na drugo (o razveljavitvi in posledičnem prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bila izdana dne 28. 11. 2024, torej po nastopu pravnomočnosti prve odločitve), zato je druga upravna odločba nezakonita, ker se nanaša na pravni položaj, ki je bil (že) urejen z upravno odločbo v drugi upravni zadevi. Gre torej za de facto bis in idem, čeprav gre formalno za drugo upravno zadevo, a je vsebina odločanja v obeh postopkih ista oziroma zadeva isti pravni položaj iste stranke.

Če predpostavljamo, da je tujec izvršil naložene obveznosti iz prve upravne odločbe (vrnitev izkaznice dovoljenja za začasno prebivanje in zapustitev Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije ter območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v določenem roku za prostovoljni odhod), druga upravna odločba sicer ni neizvršljiva v zgoraj navedenih (dodatnih) obveznostih, je pa pravno neizvršljiva v delu, ki določa razveljavitev in posledično prenehanje dovoljenja za začasno prebivanje, saj organ teh dveh pravnih posledic ne more (več) evidentirati v centralno evidenco o dovoljenjih za prebivanje in odpovedih prebivanja tujcu (Register tujcev – glej 110. člen ZTuj-2), saj je bila pravna posledica prenehanja dovoljenja za začasno prenehanje v Register tujcev že evidentirana na podlagi prve upravne odločbe o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi tujčeve izjave o odreku dovoljenju za začasno prebivanje. Zato je treba drugo odločbo zaradi pravne neizvršljivosti izreči za nično po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP.