Upravni organ je izdal sklepe o zavrženju nepravočasno vloženih zahtevkov (npr. povračilo letnega nadomestila za uporabo cest po Uredbi o določitvi letnih povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestna motorna vozila in priklopna vozila, Ur. l. RS, št. 48/98). Vzrok je upoštevanje napačnega (starega) roka na zahtevku zaradi spremembe in dopolnitve podzakonskega predpisa, ki pa je v času vložitve zahtevkov že veljala. Na podlagi tega so stranke vložile pritožbe zoper sklepe prvostopenjskih organov na resorno ministrstvo. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil na podlagi kršitve načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi po 7. členu ZUP. Prav tako želi drugostopenjski organ v postopku poleg ugoditvam pritožb uporabiti še določena izredna pravna sredstva, s katerimi bi se odpravili vsi drugi sklepi, ki so bili izdani v istovrstnih postopkih na podlagi prepoznih zahtevkov in ki jih stranke niso izpodbijale s pritožbami. Ali se lahko procesne odločitve oziroma izdaja sklepov o nepravočasno vloženih zahtevkih, ki nimajo nikakršne povezave z meritornimi odločitvami o pravicah, na tak način izpodbijajo, kot je navedeno v primeru?

Če področni predpis določa rok za uveljavitev pravice, je treba ta rok spoštovati, sicer se prepozne vloge/zahteve zavrže po tretji točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

Strank pri tem ne opravičuje dejstvo, da so zahtevek (npr. za povračilo letnega nadomestila za uporabo cest) vložile prepozno, domnevno zaradi napačnega (starega) obrazca, po katerem je bil rok določen za vložitev zahtevka še pred spremenjenim podzakonskim aktom, ki je rok skrajšal. Dejstvo je, da je bila vložitev zahtevka v nasprotju z veljavnim predpisom, zato je bila odločitev organa o zavrženju, kot opisano zgoraj, edino zakonita.

Prvostopenjski organ je ravnal pravilno in izdal sklepe o zavrženju zahtevkov, ki niso bili vloženi po veljavnem predpisu. O kršitvi načela varstva pravic strank bi v določenih elementih sicer lahko govorili, vendar se zaradi odločitve, sprejete in utemeljene na podlagi veljavnega predpisa, sklepa ne more odpraviti zaradi tega, ker bi bil v nasprotju z javno koristjo oz. pravicami strank. Tako drugostopenjski organ ne more v pritožbenem postopku ugoditi pritožniku zgolj na podlagi temeljnega načela, temveč iz točno določenega razloga, ki ga v ZUP v tem primeru ni, niti pri pritožbi niti pri izrednih pravnih sredstvih.

Še več, četudi sledimo načelu varstva pravic strank, bi bila odločitev v nasprotju z vrhovnim načelom, tj. zakonitostjo (6. člen ZUP in 20. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991-I in novele)). Materialno oz. področno pravo je bilo popolnoma pravilno uporabljeno na prvi stopnji, ne pa na drugi. Procesnih odločitev, ki niso povezane z meritornimi odločitvami o pravicah, kakršna je zavrženje zahtevka, se nadalje že načeloma po ZUP praviloma ne more izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi (kvečjemu odločitev o statusu stranske udeležbe, kjer je meritornega značaja vsaj presoja obstoja pravnega interesa). Pri štetju rokov ni mogoče ugotoviti elementa meritornosti, torej se za odpravo sklepov o zavrženju v zadevah, ko stranke niso vložile pritožbe, sploh ne more uporabiti nobenega izrednega pravnega sredstva po ZUP, četudi bi odločitve prvostopenjskega organa bile nezakonite, kar pa v danem primeru ne drži.