Kako vročiti odločbo izdano po uradni dolžnosti zoper stranko, ki je državljan države članice EU, s stalnim prebivališčem v tujini? Ali se sme pozvati stranko, da določi pooblaščenca za vročitve v Republiki Sloveniji? Ali je potrebno uradna pisanja prevesti v jezik tujega državljana?

Glede procesnega dejanja vročanja velja v skladu z 89. členom ZUP, enako za aktivne in pasivne stranke, da se jim ob vročitvi prvega dokumenta v primeru, da so v tujini (ali pa je v tujini njihov zakoniti zastopnik), naloži imenovanje pooblaščenca ali pooblaščenca za vročanje v določenem roku ter se jih opozori, da jim bo organ v nasprotnem primeru postavil pooblaščenca za vročitve oz. začasnega zastopnika.

Tujci so v ZUP izenačeni ne glede na to, ali gre za državljane EU ali državljane tretjih držav.

Drugi odstavek 92. člena ZUP, določa da se fizičnim in pravnim osebam v tujini, lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Vročanje v tujino po diplomatski poti poteka preko konzularnih predstavništev Republike Slovenije, ki so v naslovni državi, ali v katere delokrog spada tudi naslovna država (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 321). Določba v 85. členu Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18 in novele) določa, da se ovojnica za osebno vročanje (predpisana bela ovojnica) uporablja, če je takšen način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi. V nasprotnem primeru se osebno vročanje v tujino opravlja z uporabo mednarodnih poštnih predpisov, to je običajno s povratnico (roza z rdečo AR oznako), za vročitev pa se šteje datum dejanske vročitve, to je od podpisa povratnice neposredno s strani stranke ali njenega pooblaščenca, namreč pri roza povratnici ne nastopi fikcija vročitve.

Prvi odstavek 62. člena ZUP določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se opravljajo vsa dejanja v postopku, razen na območjih, kjer sta pri organu uradna jezika italijanski oz. madžarski jezik, upravni postopek teče tudi v jeziku narodne skupnosti, če stranka vloži zahtevo ali to zahteva kadar koli med postopkom (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 233). Stranke imajo pravico v postopku uporabljati svoj jezik in spremljati potek postopka po tolmaču, če ne znajo jezika, v katerem teče postopek. Uporaba svojega jezika je namreč eno od poroštev za pravilno ugotovitev dejstev (Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1992 str. 45). Tujcu pripada ta pravica že na podlagi 62. člena Ustave RS (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I in novele). Organ je dolžan na pravico spremljanja postopka v svojem jeziku stranko opozoriti, vendar ji izdane odločbe ni dolžan prevajati v jezik, ki ga zna (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 235). Za takšen prevod je dolžna stranka sama poskrbeti (Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1992 str. 44).