V skladu z določili 251. člena ZUP mora organ prve stopnje v ponovnem postopku odločanja odločiti v roku 30 dni od prejema zadeve. Postavlja se vprašanje, kako je v primeru, ko mora stranka v ponovnem postopku zaradi ugotovitve pravega dejanskega stanja predložiti nove dokaze, ki pa jih ne more pridobiti v tako kratkem roku. Ali lahko organ zavrne strankino prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokaza iz razloga, da mora odločiti v 30-dnevnem roku; kakšne so posledice kršitve omenjenega roka?

Tridesetdnevni rok za odločitev, ki izhaja iz 251. člena ZUP, je bil določen v razmerju sistema do stranke, v smislu, da se zavaruje stranko pred zavlačevanjem postopka. Organ strankine prošnje za podaljšanje roka ne sme zavrniti, saj bi bilo takšno ravnanje nezakonito in v nasprotju z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je v postopku potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Posledice kršitve tridesetdnevnega roka urejata 18. člen ZUP in 222. člen ZUP, ko govorita o tako imenovanem institutu molka organa. Tridesetdnevni rok za izdajo odločbe je le instrukcijski, daje navodilo, v kakšnem roku izdati odločbo, ter v primeru zamude za organ in stranko načeloma ne nastanejo škodljive posledice (Androjna in Kerševan, Upravni proces, 2006, str. 243).

V primeru, da ne bo prišlo do pritožbe zaradi molka organa, bo pač prvostopenjski organ odločil kasneje (čim prej, ko je možno), v primeru pritožbe zaradi molka prve stopnje pa bo o zadevi lahko odločil drugostopenjski organ.