Upravni organ (npr. upravna enota) vodi upravni postopek (npr. izdaja gradbenega dovoljenja). Ena izmed strank (npr. stranka, ki je v vplivnem območju zemljišča, za katerega se izdaja gradbeno dovoljenje) je pokojna, prav tako so pokojni tudi upravičeni dediči (npr. žena, otroci, vnuki), o dedičih vnuka pokojnega pa upravnemu organu v nekaj mesecih ni uspelo pridobiti podatkov od pristojnega sodišča. Ali lahko upravni organ v upravni postopek (npr. izdaje gradbenega dovoljenja) kot stranko pritegne skrbnika, ki je bil postavljen glede istega zemljišča v drugem postopku (npr. postopku denacionalizacije)? Ali naj se skrbnik postavi s svojo odločbo na podlagi določil ZZZDR? Ali lahko upravni organ postavi začasnega zastopnika na podlagi določil ZUP?

Institut skrbništva ureja Družinski zakonik (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.). DZ loči več vrst skrbništva, in sicer za otroke (257. člen - 261. člen DZ), za odrasle osebe (262. člen - 266. člen DZ) in skrbništvo za posebne primere (267. člen - 271. člen DZ). V 267. členu določa postavitev skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je to potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika in sicer, to odloči sodišče na predlog centra za socialno delo (CSD). Zakon torej določi generalno klavzulo kot razlog za postavitev začasnega zastopnika, in sicer potreba po varovanju pravic in koristi posameznika, pri čemer zakon posebej zagotavlja skrbniško varstvo neznanemu lastniku premoženja (Zupančič, K., Družinsko pravo, 1999, str. 183).

Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. SRS, št. 27/91-I in novele) v 67. členu določa, da se v primeru, ko se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je umrla ali je razglašena za mrtvo, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere v skladu z 267. členom DZ. V konkretnem primeru je bil skrbnik postavljen z odločbo o denacionalizaciji za postopek denacionalizacije s strani organa, ki vodi denacionalizacijski postopek, o čemer je bilo skladno z DZ potrebno takoj obvestiti pristojni CSD, ki ima nasproti tako postavljenemu skrbniku enake pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je samo postavilo (268. člen DZ). V odločbi je bilo tudi navedeno, da skrbnik upravlja s premoženjem od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do odločitve sodišča – pravnomočnega sklepa o dedovanju.

Gradbeni zakon (GZ, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.) v 48. členu določa, kdo so stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v prvi točki drugega odstavka pravi, da so to poleg investitorja tudi lastniki nepremičnin in imetniki stvarne pravice na takšnih nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank. Ker GZ-1 specialno ne ureja vprašanja postavitve skrbnika ali zastopnika, se za to vprašanje uporabi določbe DZ, ki sistemsko ureja vprašanje postavitve skrbnika za primer, ko je lastnik premoženja neznan. Glede na to, da je bil skrbnik že postavljen v nekem drugem postopku (npr. postopek o denacionalizaciji) se je potrebno vprašati po obsegu pooblastil, ki jih že postavljeni skrbnik ima, pri čemer je treba upoštevati, da organ lahko skrbnika postavi samo v "svojem" postopku, zato mu pooblastil, ki bi presegale ta postopek ne more podeliti (le CSD ima zakonsko pristojnost, da da pooblastilo, ki ni vezano na konkretni postopek).

Če je bil po ZDen postavljen skrbnik za poseben primer v skladu z zakonom, pri čemer je bilo v odločbi navedeno, da skrbnik upravlja s premoženjem od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do odločitve sodišča – pravnomočnega sklepa o dedovanju, je postavljen skrbnik zgolj za primer, ko je postopek denacionalizacije že končan, ne pa tudi v primeru, ko postopek še ni zaključen. Tako bi v tej fazi, ko postopek denacionalizacije še ni zaključen, bilo potrebno postaviti skrbnika, ki bi skrbel za pravne koristi 'neznanega' denacionalizacijskega upravičenca po DZ. V kolikor bi tako postavljen skrbnik v skladu z zgoraj navedenim imel splošno pristojnost, bi po našem mnenju lahko opravljal naloge skrbnika tudi v drugih postopkih. Če pa že postavljeni skrbnik nima splošne pristojnosti (npr. postavljen je zgolj za upravljanje premoženja po končanem denacionalizacijskem postopku), bi bilo potrebno postaviti novega skrbnika z novo odločbo. Organ (npr. upravna enota) lahko takega skrbnika postavi z odločbo sam (bolj pravilno in skladno z načelom ekonomičnosti po 14. členu ZUP, saj se na ta način postopek poenostavi in je hitrejši), za kar mu daje podlago 268. člen DZ, o čemer mora takoj obvestiti CSD, ali pa organ (npr. upravna enota) da pobudo za postavitev skrbnika za poseben primer CSD, ta da predlog sodišču, ki postavi skrbnika. Ni pa nobene ovire, da ne bi bila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja postavljena ista oseba za skrbnika, kot je bila postavljena v postopku denacionalizacije.

Kljub temu, da je postopek izdaje gradbenega dovoljenja posebni upravni postopek, kar pomeni, da se subsidiarno uporablja ZUP, le-ta ne ureja vprašanja postavitve začasnega zastopnika za primer, ko je lastnik premoženja (npr. nepremičnine) neznan. Skladno z 51. členom ZUP mora upravni organ postaviti začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Začasnega zastopnika se običajno postavi ob nujnih dejanjih v postopku (npr. če priča umira ali pri ogledu terena) in to samo za posamezno dejanje; kadar je strankino bivališče neznano ali pa je ni mogoče povabiti, ker npr. živi predaleč itd., ne pa tudi za primer, ko ni znano, kdo je stranka.

Za primer, ko je lastnik premoženja neznan, se torej uporabi določbe DZ, ki sistemsko ureja institut skrbništva in katere namen je varovanje pravic in koristi posameznika.