Stranka je po odvetniku dne 29. 1. pri upravnem organu vložila pritožbo na drugostopenjski organ (ministrstvo) zoper odločbo upravnega organa. Pri upravnemu organu je vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga utemeljuje s tem, da je rok za pritožbo zoper odločbo upravnega organa zamudila zaradi opravičenih razlogov (tj. bolezni). V obrazložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je navedeno, da je bila odločba vročena pritožnikovemu sinu, ki jo je pritožniku izročil 28. 1., ko je bil pritožnik v bolnišnici. K pritožbi je, poleg drugih dokazov, priložena tudi sinova izjava z dne 28. 1., da mu je bila 5. 12. vročena pošta, ki je bila naslovljena na njegovega očeta, a jo je založil in dal očetu šele 28. 1., zaradi skrbi glede bolezni očeta.


Ali je možna vrnitev v prejšnje stanje ob upoštevanju napačno izvršene vročitve odločbe oz. ali naj se pritožba pošlje v odločanje organu druge stopnje?

Stranka s pritožbo uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist. Pravica do pritožbe je časovno omejena pravica, ki po preteku nekega roka ugasne. Če ni z zakonom določeno drugače, se v skladu s prvim odstavkom 235. člena ZUP pritožbo lahko vloži v roku petnajstih dni od vročitve. Pritožbeni rok tako začne teči od dneva vročitve, pod pogojem, da je bila ta pravilno opravljena. Ker je pritožbeni rok prekluziven, mora organ zavreči pritožbo, ki je bila vložena po preteku tega roka, saj manka en izmed formalnih pogojev, t.j. pravočasnost. Preden organ tako pritožbo sicer zavrže, mora z gotovostjo določiti dan vložitve pritožbe, ker velja, da stranka zaradi napake pri oddaje pošte ne sme biti oškodovana za tako pomembno, celo ustavno varovano, pravico do pritožbe. Stranki, ki vloži predlog pritožbe prepozno, pa to utemeljuje z opravičenimi razlogi, se v skladu s 103. členom ZUP dovoli vrnitev v prejšnje stanje (tako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 469-472).

Bistvo je, da sta pritožba in predlog za vrnitev v prejšnje stanje medsebojno povezana. Upravni organ mora kot prvostopenjski organ namreč preizkusiti, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek 240. člena ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi, da pritožba omenjenih formalnih predpostavk ne izpolnjuje, potem ni dovoljena in jo mora zavreči s sklepom (drugi odstavek 240. člena ZUP). Zato je pomembno in nujno, da organ najprej odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj bo od tega odvisno nadaljnje ravnanje s pritožbo – ali bo zavržena ali pa poslana na ministrstvo v vsebinsko presojo.

V zgoraj navedenem primeru pritožnik zatrjuje, da je odločbo prejel 28. 1., kar bi pomenilo, da je šele takrat začel teči rok za pritožbo (drugi odstavek 235. člena ZUP). Torej stranka posledično ni v zamudi, zato poseben predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bil potreben, saj se bo na podlagi tega predloga odločalo o pravočasnosti pritožbe. To pa se tako ali tako naredi vedno, kadar je vložena pritožba, saj je to del osnovnega preizkusa pritožbe (prvi odstavek 240. člena ZUP). Vendar pa je treba, glede na to, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen, o njem tudi odločiti, in sicer se predlog s sklepom zavrže (tretji odstavek 106. člena ZUP), saj rok za pritožbo zoper odločbo še ni potekel. Če se ugotovi, da ima pritožba vse zahtevane formalne predpostavke, se jo pošlje drugostopenjskemu organu v odločanje (prvi odstavek 245. člena ZUP).