Upravni organ želi izdati začasno odločbo. Ali se lahko pri ugotavljanju izvršljivosti in določanju načina izvršbe začasne odločbe uporabi pravilo tretjega odstavka 290. člena ZUP, ki govori o nujnih ukrepih v javnem interesu? Kakšna naj bo vsebina izreka izdane odločbe? Ali lahko pravila o začasni odločbi uporabimo, ko vodimo postopek o odvzemu otroka?

Prvi odstavek 221. člena ZUP, določa, da se lahko izda začasna odločba, to je odločba pred koncem postopka, če je zaradi okoliščin primera to neizogibno potrebno. Praviloma se odločba izda, ko je popolno ugotovljeno in dokazano dejansko stanje, edina izjema od tega pravila je, z namenom varstva pravic strank (7. člen ZUP), začasna odločba, s katero se posamezna vprašanja uredijo pred koncem postopka (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 614.).

Četrti odstavek 221. člena ZUP, določa, da je začasna odločba glede pravnih sredstev in izvršbe, samostojna, kar pomeni, da postane izvršljiva z dokončnostjo (po preteku pritožbenega roka), ker ZUP nima določbe o nesuspenzivnem učinku pritožbe na izdano prvostopenjsko začasno odločbo. Da se vseeno omogoči predčasna izvršba začasne odločbe, 303. člen ZUP, določa, da se sme izvršitev začasne odločbe opraviti le v takem obsegu in v tistih primerih, kolikor je dovoljena izvršba v zavarovanje. Predčasna izvršba je mogoča le, če okoliščine kažejo na verjetno nevarnost, da bo izvršba začasne odločbe po nastopu izvršljivosti onemogočena ali otežkočena (Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, str. 826). Organ bo moral v tem primeru, poleg še neizvršljive začasne odločbe (pritožbeni rok še teče) izdati sklep o dovolitvi izvršbe - začasno odredbo za izvršbo v zavarovanje (prvi odstavek 301. člena ZUP v povezavi z 290. členom ZUP).

Pogoj za uporabo pravila tretjega odstavka 290. člena ZUP pri ugotavljanju izvršljivosti in določanju načina izvršbe začasne odločbe, v primeru, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu (drugi odstavek 144. člena ZUP - nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti (144. člen ZUP), ali če posebne ukrepe dovoljuje poseben zakon (npr. Družinski zakonik (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele)) (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 784)) in je potrebno hitro in takoj ukrepati (tj. brez izdajanja posebnega sklepa o dovolitvi izvršbe), je določitev takojšnje izvršljivosti začasne odločbe v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP (namreč kot že omenjeno zgoraj, četrti odstavek 221. člena ZUP določa, da je začasna odločba glede izvršbe samostojna, prav tako zakon ne določa posebej pravil o izvršljivosti začasne odločbe), ki določa, da je možna predčasna izvršitev odločbe, zoper katero pritožbeni rok še teče, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Izrek začasne odločbe bo v takem primeru vseboval po posameznih točkah naslednje elemente: začasno (meritorno) odločitev o upravni zadevi, določbo o nesuspenzivnosti pritožbe in takojšnji izvršljivosti odločbe v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP, določitev načina izvršbe v skladu s tretjim odstavkom 290. člena ZUP ter določitev stroškov postopka.

Postopek odvzema otroka predstavlja zelo hud poseg v pravice staršev in otrok in kot tak terja posebno opredelitev. V skladu z Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št.3/07 in novele) in Družinski zakonik (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele) se odvzem otroka lahko opravi le v posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem se obvezno opravi ustna obravnava in pridobi mnenje izvedenca. Vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka kot tudi izdaja ustne odločbe zato nista mogoča. V praksi se zato postavlja vprašanje, kako ukrepati v primeru, ko gre za očitno zlorabo, zanemarjanje otroka in je potrebno hitro, takojšnje ukrepanje, da se zavarujejo otrokove pravice. Omenjena področna predpisa te procesne situacije, specifične za obravnavano področje, ne rešujeta, temveč v vsakem primeru (tudi, če gre za nujno ukrepanje) zahtevata obvezno ustno obravnavo in mnenje izvedenca. Menimo, da se glede na omenjena pravila področnih predpisov glede obveznega vodenja posebnega ugotovitvenega postopka, ne more izdati začasna odločba, saj bi slednje pomenilo kršitev določb in samega namena področnih predpisov.

Procesna rešitev, ki se ponuja v dani situaciji, je izdaja začasnega sklepa o zavarovanju za izpolnitev obveznosti v skladu s 304. členom ZUP, ki se ga izda še pred izdajo odločbe. Začasni sklep za zavarovanje izpolnitve obveznosti se izda, če je obveznost vsaj verjetno izkazana. Omenjeni sklep se lahko torej izda, če matičnega, tj. osnovnega postopka, upravni organ še ni zaključil, kaj šele že izdal odločbo in začel izvršbo. Tako zavarovanje je možno torej še pred začetkom postopka izvršbe, celo pred izdajo izvršilnega naslova (odločbe). ZUP določa posebne pogoje za zavarovanje, in sicer mora obstajati utemeljeno pričakovanje (sum), da bo zavezana stranka (v konkretnem primeru npr. stranka – starši otroka) onemogočila izpolnitev svoje obveznosti, če in ko bo ta določena z odločbo. Upravni organ mora v začasnem sklepu za zavarovanje obveznosti v obrazložitvi izkazati tako verjetnost obstoja obveznosti (npr. oddaja otroka zaradi zanemarjanja), obstoj utemeljenega pričakovanja otežitve ali onemogočanja izpolnitve bodoče obveznosti (oddaje otroka) ter obrazložitev smotrnosti in sorazmernosti posega kot to zahteva 285. člen ZUP. V nadaljevanju bo organ izpeljal do konca posebni ugotovitveni postopek in izdal odločbo (tudi tukaj velja, da se izvršljivost lahko določi že v odločbi o naložitvi obveznosti, ki vsebuje klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe, prav tako pa se lahko določi tudi takojšnja izvršba, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu v skladu z 236. členom ZUP in tretjim odstavkom 290. člena ZUP) oziroma v primeru neugotovljenih kršitev, ustavil postopek in vrnil otroka.