Organ vodi upravni postopek po uradni dolžnosti, pri čemer se kot sporno vprašanje med udeleženci v postopku pojavlja predvsem vprašanje stvarne legitimacije stranke, torej ali je obravnavana stranka v postopku sploh zavezanec za določeno upravno obveznost. Ali lahko organ najprej izda o tem le npr. sklep ali vsaj delno odločbo, da bi se najprej razčistilo to vprašanje, v nadaljevanju pa odloči z dopolnilno odločbo še o preostalem oz. glavnem predmetu postopka, tj. o vsebini in obsegu obveznosti stranke?

Stvarna legitimacija je materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006), zato je praviloma opredeljena s področnim predpisom, ki določa zavezance in vsebino njihovih obveznosti. Kot taka je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka in je zato odločitev o zavezanosti stranke del meritorne presoje. Ugotovitev organa, ali je stranka v postopku sploh zavezana izpolniti določeno obveznost, je torej predmet presoje z odločbo, ne s sklepom ali druge vrste aktom.

Ker pa je lastnost stranke vsebinsko neločljivo povezana z njeno obveznostjo, opredelitev statusa zavezanca po samem ZUP s prvotno delno odločbo, ni možna. Delna odločba se lahko po 219. členu ZUP izda, kadar se lahko o posameznih zahtevkih odloča po delih in so posamezni deli primerni za odločitev. Predvidena je za primere, ko je del postopka ali posamezen zahtevek stranke ločljiv od ostalih in hkrati že primeren za odločitev, ostali pa še ne. Če so zahtevki medsebojno neločljivo povezani, potem organ delne odločbe ne sme izdati (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 611).

Če področni predpis izrecno ne določa, da se o statusu določenega zavezanca odloča kot o samostojni upravni zadevi, potem je torej stvarna legitimacija sestavni del odločitve o sami obveznosti zavezane stranke. Prav tako pri dani situaciji delna odločba ni možna, ker (praviloma) ne moremo trditi, da je v času odločanja zrelo za odločitev le vprašanje zavezanca, ne pa tudi že njegove obveznosti.