Organ je izdal odločbo, s katero je določil obveznosti stranke v postopku, pri čemer je v izreku odločbe navedel tudi datum in način izvršitve. Stranka ni podala pritožbe, odločba je postala izvršljiva. Gre za zadevo, o kateri lahko po področnem zakonu pristojni organ odloči tako na zahtevo stranke kot tudi po uradni dolžnosti, pri čemer mora odločitev izvršiti stranka, pri tem pa sodeluje tretja oseba. Toda v danem primeru že po izvršljivosti izdane odločbe stranka uveljavlja umik temeljne zahteve in sedaj odločbe ne izvrši (npr. glede namestitve mladoletnika v vzgojni zavod). Kako naj organ postopa, sploh ker oseba, ki je dolžna sodelovati v izvršbi (vzgojni zavod), čaka na izvršitev odločbe?

Izdana odločitev je postala po 224. členu ZUP že dokončna in izvršljiva, kar pomeni, da se jo lahko izpodbija, odpravlja ali spreminja izključno prek izrednih pravnih sredstev ZUP. Podlage za spremembo odločitve v takšnem primeru pa po določbah ZUP o teh pravnih sredstvih ni.

Nadalje ZUP izrecno določa, da umik zahteve ni več možen, če je odločitev že dokončna, saj se stranka zanj lahko odloči le do zaključka pritožbenega postopka (prim. 134. člen ZUP). V danem primeru bi organ zaradi zahtev področnega zakona, ki določa pristojnost upravnega organa v zadevi ukrepati ne le na zahtevo stranke, ampak tudi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa (npr. potreb mladoletnika), tudi po določbah ZUP niti pravočasno vloženemu umiku stranke ne sledil v skladu z določbami 126. člena ZUP in tretjega odstavka 135. člena ZUP. Tek postopka je namreč očitno tudi v javnem interesu, ne le interesu stranke (npr. staršev mladoletnika).

Če zavezanec po nastopu izvršljivosti odločbe ne izpolni svoje obveznosti in je izvršitev potrebna (tudi) zaradi varstva javnega interesa, mora pristojni organ v takem primeru po 290. členu ZUP po uradni dolžnosti uvesti izvršilni postopek, tako da izda sklep o izvršbi. V tem sklepu določi način izvršitve in ga vroči vsem v izvršbi sodelujočim (tudi vzgojnemu zavodu). Gre za izvršbo nedenarne obveznosti, ko je stranka dolžna opraviti določeno dejanje, dolžna kaj dopustiti, kaj trpeti, se vzdržati določenega dejanja ali dati kakšno stvar (po Androjna et al., Upravno procesno pravo, 2006, str. 624).

Če pa pristojni organ glede na namen, ki ga zasledujejo določbe področnega zakona glede varstva javnega interesa, presodi, da po izdani odločbi ni (več) potrebe po zaščiti le tega, stranke in druge udeležence v postopku o teku postopka obvesti z dopisom, češ da izvršba ne bo uvedena.