Organ je odločil v postopku, uvedenem na zahtevo stranke, v katerem je le-ta uveljavljala svoj zahtevek nasproti večim drugim strankam, ki so formalni sosporniki (npr. razlastitev večih lastnikov parcel). Stranki, ki je zahtevala uvedbo postopka, je bilo ugodeno. Pred vročitvijo odločbe zadnji od strank z nasprotnim interesom je stranka, ki je vložila zahtevo za uvedbo postopka, umaknila zahtevo v delu, ki se nanaša na eno od nasprotnih strank, ki je imela pritožbeni rok še odprt. Hkrati s tem je priložila akt, iz katerega izhaja, da sta stranki pravno razmerje uredili na drugi pravni podlagi, in to sporazumno. Do tega trenutka se nobena od strank, ki ji je bila odločba že vročena, še ni pritožila. Ali je v tem primeru mogoče ustaviti postopek in odpraviti odločbo samo v delu, ki se nanaša na to stranko?

Stranka, ki zahteva uvedbo postopka, lahko zahtevo tudi umakne (134. člen ZUP). Umika zahteve ne smemo enačiti z umikom materialnopravnega zahtevka - če bi se stranka odpovedala materialnopravnemu zahtevku, potem bi to lahko pomenilo, da ne bi mogla več vložiti zahteve za odločanje o tem zahtevku. Če pa stranka lahko umakne le zahtevo, jo lahko ponovno vloži - institucijo umika, ki jo obravnava ZUP zato lahko glede na njene pravne posledice razumemo le kot umik zahteve v formalnopravnem in ne kot umik zahtevka v materialnopravnem smislu (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str, 289-290; prim. z Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str, 452).

Stranka lahko umakne zahtevo vsak čas med postopkom - torej ne samo med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, ampak tudi po njeni vročitvi, dokler teče pritožbeni rok, če je vložila pritožbo, pa tudi med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe o pritožbi (prvi odstavek 134. člena ZUP). Po ZUP je izrecno možen tudi delni umik zahteve. V prvem odstavku 134. člena ZUP je namreč določeno, da stranka lahko umakne svojo zahtevo delno ali v celoti.

Omejitve umika so določene v primerih, ko v postopku nastopa stranka z nasprotnim interesom - v tem primeru lahko stranka umakne zahtevo do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, jo lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh. Če se v osmih dneh ne izreče, se šteje, da je v umik privolila (drugi odstavek 134. člena ZUP). Te omejitve ne veljajo, če je v postopku udeležen le stranski udeleženec z nasprotnim interesom, saj z umikom zahteve njegove pravice niso v ničemer prizadete - do posega v njegov položaj bi prišlo šele z izdajo odločbe (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 292; enako Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 406).

ZUP ne ureja vprašanja, ali je v primeru postopka, v katerem so udeležene stranke z nasprotnim interesom, mogoče umakniti zahtevo tudi po vročitvi odločbe in če da, kakšne so morebitne omejitve. Umik je sicer mogoč, če je stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se o tem izjavi. Predložitev akta, iz katerega izhaja, da je premet upravnega postopka urejen na drugi pravni podlagi s sporazumom obeh strank, je treba šteti za soglasje k umiku zahteve. Glede na to organ lahko izda sklep, s katerim se postopek ustavi, saj je treba šteti, da stranka z nasprotnim interesom ne zahteva njegovega nadaljevanja (prvi in tretji odstavek 135. člena ZUP).

Ker je stranka uveljavljala svoj zahtevek nasproti več drugim strankam v upravnem postopku, pomeni umik zahteve nasproti eni izmed njih delni umik zahteve v smislu prvega odstavka 134. člena ZUP (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str, 452).

Organ v tem primeru izda sklep o ustavitvi dela postopka oziroma postopka glede dela predmeta postopka. Po drugem odstavku 135. člena ZUP je treba v tem sklepu, tudi s posebno točko izreka sklepa odpraviti izrek odločbe, seveda v delu, ki se nanaša na omenjeno stranko (izrek v odločbi bi moral biti napisan tako, da je odločitev ločljiva po strankah, vsaj posredno, npr. prek številk parcel). Pri vsem tem je treba paziti, ali je predmet postopka deljiv, torej, da je še zmeraj možna odločitev o zadevi, brez da bi upoštevali tisti del, ki se nanaša na omenjeno stranko.