Stranka je vložila zahtevo, s katero pri izvajalcu javne službe uveljavlja pravico do podaljšanja podeljenega statusa (npr. podaljšanje statusa učenca za dve leti, da bi dokončala 9. leto osnovnošolskega izobraževanja, čeprav je z osmimi leti že izpolnila osnovnošolsko obveznost). Organ je uvedel postopek, nato pa iz dejanj stranke nesporno ugotovi, da le-ta zahteve ne želi več uveljaviti (npr. že izveden vpis v srednješolsko izobraževanje). Kako naj ravna organ (tj. osnovna šola, kjer je stranka prvotno vložila zahtevo za podaljšanje statusa učenca)?

Ali je mogoče upravni postopek, začet na zahtevo stranke (npr. tujec), ustaviti s sklepom zgolj zaradi njene večmesečne pasivnosti oziroma neodzivanja na pozive organa za nadaljevanje postopka, kadar ustna obravnava ni bila izvedena? Ali se lahko v primeru razpisane ustne obravnave, ki se je stranka ni udeležila, postopek ustavi na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZUP, pri čemer bi bila podlaga za sklepanje o umiku zahtevka domnevana pasivnost stranke?

V primeru, ko stranka uveljavlja neko pravico, je vložitev zahteve pogoj za uvedbo postopka - stranke namreč k temu ni mogoče prisiliti (128. člen ZUP). V primerih, ko je postopek uveden na zahtevo stranke, stranka lahko z zahtevo razpolaga (načelo dispozitivnosti). To pomeni, da lahko podano zahtevo tudi umakne. Stranka lahko delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe (prvi odstavek 134. člena ZUP).

Stranka lahko umakne zahtevo izrecno ali molče (konkludentno) - v prvem primeru s pisno ali ustno na zapisnik dano izjavo, naslovljeno organu, ki vodi upravni postopek, v drugem primeru pa z opustitvijo ali opravo kakšnega dejanja (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 291). Posamezno dejanje ali opustitev stranke pa je mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z zakonom določeno (136. člen ZUP). Taka primera sta npr. nepredložitev potrdila o vložitvi zahteve za uvedbo postopka rešitve predhodnega vprašanja pred pristojnim organom (tretji odstavek 151. člena ZUP) in neudeležba ustne obravnave, čeprav je bila stranka v redu povabljena in se da iz celotnega stanja stvari domnevati, da je zahtevo umaknila (tretji odstavek 161. člena ZUP).

Uradna oseba, ki vodi postopek, pa ne more zgolj na podlagi dejstva, da stranka, ki na ustno obravnavo neupravičeno ni prišla, sklepati, da je svojo zahtevo umaknila, ampak lahko tako posledico izpelje zgolj ob upoštevanju celotnega stanja zadeve. Če denimo stranka sporoči, da pri svojem zahtevku vztraja, a da je na narok ne bo, je jasno, da organ postopka ne sme ustaviti. Da bi uradna oseba lahko ustavila postopek, mora poleg neupravičene odsotnosti z ustne obravnave obstajati še kakšna (druga) utemeljena okoliščina, ki kaže na nezainteresiranost aktivne stranke, da se vsebinsko odloči o upravni zadevi. Če take okoliščine uradna oseba ne ugotovi, mora domnevati, da stranka vztraja pri nadaljevanju postopka (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 196). Fikcijo umika zahteve v zadevnih primerih je tako treba razlagati restriktivno.

Posebna ureditev molče (oz. Konkludentno) danega umika zahtevka velja v postopkih po Zakonu o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 46/25), ki opredeljuje obveznosti tujca v postopku. Tujec mora ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Zato mora pristojnemu organu omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, ter se odzivati vabilom pristojnih organov; pristojni organa pa lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati (prvi odstavek 90. člena ZTuj-2). Če je bil postopek uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se molk tujca že po področnem zakonu šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka (tretji odstavek 90. člena ZTuj-2). Konkludentnemu umiku zahteve v zadevnem primeru sledi, da upravni organ na podlagi 135. člena ZUP-I postopek s sklepom ustavi. (prim. 136. člen ZUP, glej tudi sodbo UPRS III U 114/2022-16 z dne 28. 6. 2023).

V prvem primeru je organ iz ravnanja stranke nesporno ugotovil, da je stranka vložila tudi zahtevo za pridobitev drugačnega statusa, ki je bila že ugodno rešena (npr. srednješolsko izobraževanje). Vloga za pridobitev omenjenega drugačnega statusa očitno kaže, da ni več zainteresirana za odločanje o še nerešenem zahtevku (npr. podaljšanje statusa učenca v osnovni šoli), saj je z njo izrazila drugačno voljo. Seznanitev organa s takšno vlogo oziroma voljo, zato pomeni, da se postopek s tem ustavi, ker stranka očitno ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka (po 135. členu ZUP). Zgolj izjemoma, če bi obstajal dvom o volji stranke, bi jo moral organ pozvati, da se o tem izjasni (po določbah o nejasni vlogi, gl. 66. - 67. člen ZUP).

Upravnega postopka, začetega na zahtevo stranke, kot to izhaja iz drugega primera, pa ni dopustno ustaviti zgolj zaradi pasivnosti stranke. Fikcija umika zahtevka pride v poštev le v zakonsko določenih primerih (npr. tretji odstavek 151. člena ali tretji odstavek 161. člena ZUP), pri čemer zgolj neudeležba na ustni obravnavi še ne zadošča, temveč morajo obstajati tudi dodatne, druge in utemeljene okoliščine, iz katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da stranka ni več zainteresirana za vsebinsko odločanje o upravni zadevi. V postopkih odločanja po Zakonu o tujcih pa je zaradi posebne ureditve (glej 90. člen ZTuj-2), možna ustavitev postopka že zaradi splošne pasivnosti, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. Toda, kot omenjeno ob razlagi pravil ZUP o fikciji umika, velja, da je tudi pri razlagi pravil področnega zakona potrebna restriktivnost in s tem povezana zadržanost. Prej omenjeni zakon predpostavlja umik zahtevka, če postopka ni mogoče zaključiti brez sodelovanja. Zaključek postopka, če stranka – tujec ne sodeluje, je praviloma vedno mogoč z izdajo zavrnilne odločbe. Iz obravnavanega pravila tudi ne izhaja, da bi se postopek moral zaključiti z izdajo pozitivne odločitve. Zato je sporno, da bi se vsakokratna pasivnost, npr. na poziv k dopolnitvi vloge s potrebnimi dokazili, obravnavala kot umik zahtevka. Takšna razlaga sledi tudi siceršnjemu razumevanju upravnega postopka, ki v ugotovitvenem postopku le izjemoma predpostavlja umik zahtevka, saj se v takih primerih postopek praviloma zaključi z meritorno odločitvijo.