V upravnem postopku je podana zahteva za izločitev uradne osebe, ki v postopku odloča. Upravna odločba je izdana, še preden je odločeno o zahtevi za izločitev. Ali je odločba, ki jo je izdala oseba, ki o zadevi ne bi smela odločati, zakonita, saj ZUP ne ureja retroaktivne izločitve?

Stranka mora zahtevo za izločitev podati čim prej po uvedbi postopka, najkasneje pa do izdaje odločbe (tako Androjna in Kerševan, Upravno procensno pravo, 2006, str. 155).

Pristojni organ oziroma funkcionar odloči o izločitvi uradne osebe s sklepom v skladu z 38. členom ZUP. Preden pa tak sklep izda, mora uradno osebo, katere izločitev je zahtevana, zaslišati in po potrebi opraviti tudi druge poizvedbe. V sklepu je potrebno določiti tudi drugo uradno osebo, ki bo v upravni zadevi zamenjala izločeno uradno osebo. Kot določa 39. člen ZUP, je zoper tak sklep dovoljena pritožba.

Ob izdaji odločbe mora biti odločbeno o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Zato odločbe ne bi smeli izdati, če do njene izdaje ali vsaj v izreku le te ni odločeno o ne/pristranskosti uradne osebe, ki je sodelovala v postopku. Posledično je takšna odločba lahko nezakonita in izpodbojna s pravnimi sredstvi, tj. s pritožbo in v objektivnem roku treh let od dokončnosti še z obnovo postopka.

Vendar je od utemeljenosti zahteve za izločitev odvisno, ali gre za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi bila odločba odpravljena po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, oziroma bi bila dopustna celo obnova postopka po 6. točki 260. člena ZUP. Kolikor razlogi za izločitev niso bili utemeljeni, odločitev v pritožbenem postopku zaradi te procesne kršitve ne bi bila odpravljena oziroma postopek ne bi bil obnovljen, lahko pa stranka ali organ utemeljeno postopek s pravnim sredstvom vsaj sproži. Če se ugotovi, da bi uradna oseba morala biti izločena, se odločba, izdana v takem postopku, kjer je sporna uradna oseba sodelovala, odpravi, v zadevi pa postopek vodi ponovno in odloči nepristransko.